sobota, 11. julij 2015

Transpyr Coast2Coast MTB 2015

Po lanski kraljevski disciplini triatlona (ironmanu) in teka (maratonu) sem se odločil, da se v prihodnjem letu spopadem še z vzdržljivostnimi preizkušnjami v drugih športih. Glede na to, da sem bil na kolesu precej domač in da sem asvaltirane ceste v bližnji in niti ne tako bližnji okolici Ljubljane že neštetokrat predrajsal, odločitev za MTB tekme niti ni bila težka. V skladu z dosedanjim pristopom sem iskal težke tekme, takšne, ki so fizično in mentalno precej naporne, torej take, da motivacije za trening ob službi ne bi zmanjkalo. Kaj hitro sem takšne tekme tudi našel (Bike4Peaks (4-dnevna MTB tekma po Avstriji), Transpyr Coast2Coast MTB (7-dnevna MTB tekma čez Pireneje), Transalp (7-dnevna tekma čez Alpe) in pa še Ironman Maastricht, ki sem ga dodal bolj za zabavo, da ne bom povsem opustil plavalnega in tekaškega treninga) in se nanje prijavil še preden sem se dobro zavedal v kaj se spuščam. Tudi to je že na nek način klasika :) Toliko za uvod, da boste vedeli, zakaj letos povsem drugačne tekme kot pretekla leta.

Priprave za Transpyr so se sicer začele nekje meseca decembra. Ker gre za tekmo, ki se tekmuje v dvojicah (prijava sicer sploh ni mogoča), je bila prva misija sploh najti partnerja za nastop na tekmi. Ker ne izhajam iz MTB krogov nisem poznal gorskih kolesarjev, ki bi bili sposobni in pripravljeni odpeljati to tekmo. Na veliko srečo se je vabilu na bicikel.com forumu odzval kasnejši sotekmovalec (partner) Vital. Če se prav spomnim, sva se prvič glede skupnega nastopa po telefonu slišala v petek, v soboto pa je bil zadnji dan (cenejših) prijav. Zato sva se precej na slepo odločila, da sva "kompatibilna" in da nastopiva skupaj. Naslednji dan sva bila že prijavljena. Od prijave do nastopa na tekmi je bilo seveda potrebno opraviti še 1000 in eno stvar (rezervacija letala, prenočišča, naštudirati bus povezave do štarta, pridobiti kolesarsko licenco, pripraviti checklist stvari za s seboj, se zmeniti za izposojo kolesarskega kovčka (hvala Karla!) ipd.). Tudi to sva uspešno opravila, marsikatero stvar v zadnjem trenutku (prednji zobnik mi je na primer uspelo skriviti v zadnjem tednu pred tekmo). Treningi so bili čez zimo posvečeni predvsem kolesu, ponavadi cestno kolo v soboto (5-7h) in pa še MTB tura v nedeljo (3-8h). Še zdaj se spomnim, da sem bil prav vesel, da je bilo že konec vikenda in da sem lahko šel v ponedeljek v službo, saj so me noge komajda še držale :D

No in počasi se je približal junij. Najprej je bila na sporedu štiri-dnevna MTB tekma Bike4Peaks po Avstriji, kjer sem dirkal po občutku, pritisnil če se mi je zljubilo, nisem pa ravno pretiraval. Zadnji dan tekme sem se na nek način razpeljal, da bi se do Transpyra, ki je bil na sporedu čez 1 teden sigurno spočil. Ugotovil sem, da sem s tekmo izvrstno stopnjeval formo (čeprav to niti ni bil namen), kar bom z veseljem upošteval v prihodnjih letih.
Čeprav me je B4P spravil v vrhunsko formo, pa me zaradi obilnega deževja na vročino ni pripravil
Čez dober teden pa se je v praksi začel odvijati tudi projekt Transpyr. V petek po službi hitro domov po prtljago in z GoOptijem v Benetke. Žal sem na letališče prišel 5 ur pred letom in dolgčas preganjal s Kindlom (hvala sestrica!). Da bi bilo veselje še večje, so let prestavili še za dodatno uro. S kolesom v kovčku na letališču k sreči ni bilo nobenih problemov. Petnajst pred polnočjo sem končno odletel proti Barceloni. Prihod v Barcelono okoli pol dveh zjutraj, z busom v center, nato pa še s taksijem do prenočišča, kjer me je že čakal partner. Ob treh zjutraj sem končno lahko zaspal.

Naslednji dan zjutraj pa nova misija: Barcelona - Roses. S kolesi v kovčku in nahrbtnikom na hrbtu s podzemno železnico do bus postaje in nato z busom do mesta Roses, kjer se je štartalo. V busu sem zgroženo opazoval števec temperature, ki se ni hotel spustiti pod 32. Tu se mi je že kar začelo dozdevati, da bo vročina faktor, ki se ga ne bo smelo zanemariti. In res, pridemo v mesto Roses ob obali Sredozemskega morja. Sonce žge, ampak k sreči veter z morja pomaga, da ne pregoriš.
Ekipa pripravljena na štart

Poziranje pred štartom


Popoldne mine ob sestavljanju kolesa in testriranju, da je vse OK sestavljeno in registraciji za tekmo. Seveda ugotovim, da ni vse ok; ker sem kolo transportiral z avionom, je tlak v vilici v zraku narasel in vilica je žal spustila. Sedaj na tleh je to pomenilo, da vilica ni bila pod tlakom, kar je pomenilo, da je bil skoraj v celoti "zabita". S tem se sprva nisem obremenjeval, saj sem računal, da jo bo popravil uradni serviser (ki se je sicer z nami premikal od mesta do mesta). Ampak žal temu ni bilo tako. Ker sem tekmoval s tako starim kolesom (za info: 14 let star aluminijast Gary Fisher, hardtail, V-zavore, 26" obroči in plašči z zračnicami), so se v tem času standardi že tolikokrat spremenili, da serviserji niso imeli nastavka, da bi napumpali stari Rock Shox SID. Hja, ni mi preostalo drugega, kot da vozim z zabito prednjo vilico in upam, da bodo imeli v katerem izmed krajev na poti kakšen kolesarski servis iz srednjega veka, ki bo imel adapter...
Staro kolo, ampak še vedno kos tudi najtežjim dirkam

Brez GPS-a ni mogoče pripeljati do cilja, saj proga povečini ni označena (včasih je potrebno kolesariti po brezpotju, kjer je navigiranje že z GPS-om podvig)
Iskanju servisa po celem mestu je sledilo kopanje v morju, nato pa še "pasta party", kjer smo se zbrali vsi kolesarji in na hitro, pred spanjem, zbasali čimveč špagetov. Vsak pač po svojih zmožnostih :) Še preden zaspim se ugibam zakaj tekma poteka konec junija/začetek julija in to v Španiji...in zakaj štart šele ob 8. uri zjutraj glede na vročino...

Vsak dan spanje v drugi telovadnici. Ni za izbirčne ;)

V današnjem svetu brez elektronike žal ne gre

No, prepričan sem, da je razlog utemeljen, najbrž bo hladneje, saj tekma poteka čez Pireneje, ki so navsezadnje le visokogorje. Ne glede na vse sem prepričan, da bom traso odpeljal v celoti.




Dan 1: 120km, 2.500 vm.
Dan 2: 115km, 2.600 vm.
Dan 3: 120km, 3.500 vm.
Dan 4: 95km, 3.400 vm.
Dan 5: 95km, 2.900 vm.
Dan 6: 135km, 3.200 vm
Dan 7: 95km, 2.500 vm.

Naslednji dan sem med prvimi, ki se zbudi. Ob 5. zjutraj že motim mir v telovadnici in na kolo nameščam GPS, bidone, s selotejpom limam čip, pregledujem plan etape ipd. Gre za prvo daljšo (enotedensko) dirko in ne vem ravno dobro kaj naj pričakujem; kakšen tempo naj sploh vzamem? Koliko jesti in piti? Koliko časa sploh vzamejo takšne etape? Je teren lep ali razrit?

Nabrati 100 km vsak dan po takem terenu je kar podvig, pa tudi če lepo zgleda :)

Usposabljanje kamerce pred tekmo
No, ob osmih štart in kolesarji optimistično začnemo mleti kilometre proti atlantski obali. Za razliko od drugih tekem na katerih sem nastopal, tu najprej opazim, da niti pred štartom, niti po štartu ni prerivanja. Carsko. Vsi sproščeno kolesarijo. Tudi najhitrejši. Najbrž se zavedajo, da na takšni dirki nima smisla hiteti, saj ti zmaga prvi dan ne pomaga kaj dosti, če zaradi tega trpiš naslednjih 6 dni. Kar se tiče temperature pa: že ob štartu je 25 stopinj in ko se od morja začnemo umikati proti notranjosti, se sočasno dviguje tudi sonce. Postaja vedno bolj vroče. Na takšno vročino pač nisem navajen, zato mi ni najbolj prijetno. Težave imajo tudi ostali. Ampak še ni kritično. Prvi kilometri so namreč ravninski, po poljskih cestah in zaradi hitrosti piha veter, ki nas zaenkrat še uspešno hladi. Na 30. kilometru se razveselim okrepčevalnice, kjer se nacedim z vodo in pojem ogromno lubenic.

Po koncu prve etape se je vsak izmed nas zamislil nad težavnostjo dirke [foto: Igor Schifris]
[Še glede okrepčevalnic: ker so etape izredno vroče in zahtevne, je za razliko od ostalih dirk ustavljanje na okrepčevalnicah obvezno; brez dofilanja vode in hrane ni mogoče priti do cilja (razen če s seboj nosiš vsaj 6 litrov vode in vso hrano!). Na okrepčevalnicah se ustavijo (!) vsi, tudi prve ekipe. V miru popijejo in pojejo, se ohladijo in se odpravijo dalje. Hitenje te lahko stane etape in priponke DNF ob imenu ekipe.]


Za dobro vzdušje je bilo na okrepčevalnicah poskrbljeno na različne načine [foto: Igor Schifris]
Takoj po okrepčevalnici pa se začnejo klanci. Žurka. Sonce sedaj skoraj pod pravim kotom greje nas in podlago, hitrost se upočasni, intenzivnost poveča, veter izgine. Postajati začne kot v kotlu. Tekmovalci se začnejo zaradi vročine ustavljati oziroma sestopati s kolesa na najtežjih delih. Temperature se postopoma dvignejo vse do 39 stopinj in tudi sam občutim pregrevanje.

Čudoviti mostovi, in ni jih bilo malo [foto: Igor Schifris]
Švicam, zrak, ki ga izdihujem je vroč, srce utripa nenormalno hitro (na klancih preko 180 utripov na minuto, pa intenzivnost ploh ni velika), počasi me začne boleti še glava. Na ca. 90. kilometu se tudi sam za 5 minut ustavim, da se ohladim. Enostavno nisem navajen na tako vročino in čutim, da ni pametno nadaljevati v zastavljenem tempu. Partner z vročino nima težav in pravi, da mu je prav prijetno. Hja, še udarec več :) Ko končno nadaljujeva, se že po parih minutah že ustaviva, saj mi velikanski trn predre plašč in zračnico. V 5. minutah je guma zaflikana in z nadaljujeva proti cilju. Vmes premišljujem, da bo to peklenska preizkušnja. Ob takšnih temperaturah in tehnično tako zahtevnem terenu to pomeni, da bomo vsak dan na kolesu preko 8 ur, tudi ob največji vročini. Sem kar malo "prestrašen", tako da se mentalno že kar na kolesu začnem pripravljati na teden pred nami. Končava v času malenkost preko 9 ur. Veliko več kot sem pričakoval. To pomeni, da je tudi časa za regeneracijo manj. Da bi bilo veselje še večje, po tekmi poskušam kupiti zračnice za 26" kolo (preventivno, za naslednje dni): na servisu mi prodajo zadnji dve zračnici, saj jih več namreč nimajo. Vsi ostali uporabljajo 27'5 ali 29 colska kolesa. Sledi spanje, ki za razliko od drugih stvari "laufa".

Camprodon, mestece vredno ogleda [foto: Igor Schifris]
Spim kot ubit in se naslednji dan zbudim kot nov. Noge OK, pulz nizek in kot se izkaže po prvih par km, se je tudi telo povsem privadilo na vročino. Izgleda, da tudi to spada k "formi". Povsem drugačna zgodba pa je s partnerjem, ki se počuti utrujenega in ga očitno čaka težja etapa kot včerajšnja.

Kolesarjenje je bilo zelo prijetno, dokler se ni dvignilo sonce.
Za razliko od včerajšnje etape sem prav užival. Ker smo bili vseskozi na višini, so se temperature povzpele "le" do 33 stopinj. Etapa je bila tehnično sicer zahtevnejša kot včerajšnja, s singelcami, precej nošenja kolesa ipd. Partnerju bo v spominu zagotovo ostalo smučišče La Molina, kjer se je nahajala okrepčevalna postaja, na kateri sva se zaradi njegove izčrpanosti ustavila za kar precej časa. Bilo je celo tako kritično, da je razmišljal o odstopu. K sreči se je v zadnjem trenutku odločil nadaljevati (časovna zapora je bila postavljena ob 18. uri in treba jo je bilo ujeti :) ).

Čas za počitek na višini - temperature končno padle pod 30 stopinj [foto: Igor Schifris]
Sledil je izjemno lep spust po singlci do ravnine s precej "hupserji" in nato še ca. 40 km do cilja. Vročina je bila spet kar huda, ampak danes me k sreči ni pretirano motila. Pot je tokrat spet potekala po poljskih poteh, ki pa so bile na več delih poplavljene (tudi 30 metrski odseki). Žal je bila voda gnojnica, ki je odtekala iz okoliških polj. Večina jih je čez gnojnico vozila počasi, da ne bi padli vanjo oziroma se izdatno pošpricali z njo. Sam pa sem za zabavo odvozil z nezmanjšano brzino in izdatno zalival sebe in ostale. Hja, saj smo na tekmi, ne!? Tako smo bili vsi premočeni z gnojnico (še bolj kot bi bili sicer). Najprej je to pomenilo, da smo smrdeli še bolj kot bi sicer, drugič pa sem se bal, da bom staknil kako bakterijo, ker je gnojnica zalila tudi bidone iz katerih smo pili. K sreči se drugo ni uresničilo. Ca. 15 km pred ciljem mi poči zadnja zračnica in začnem jo flikati, partnerju pa sporočim, naj kar nadaljuje proti cilju v svojem tempu, da bova še ujela časovnico. Uspešno zaflikam gumo in letim proti cilju. Kronometer. Komolci na belanci in vklopljen turbo. Prehitevam sotekmovalce, ki niti ne poskusijo priklopiti. Kmalu ujamem partnerja, upočasnim, da priklopi in nato v zmernem tempu goniva proti cilju. Slaba 2 km pred ciljem pa poči še sprednja guma, do časovnice pa le še slabih 10 minut. Šit. Rešitev je le ena; s prazno sprednjo gumo v cilj. K sreči plašč zdrži in v cilj prikolesariva 3 minute pred časovnico. Überhepi!

Ainsa
Takoj po cilju se odpravim po mestu iskati kolesarski servis, da bi mi napumpali prednjo vilico, nadejam pa se tudi, da bom kupil nove zračnice, ki mi jih sedaj resno primanjkuje (le še ena rezervna!). V tretje gre rado. Šele na tretjem servisu imajo adapter za feder. In zračnice. Kupim kar 10 zračnic, prodajalec pa mi napumpa feder. Ko se pogovarjava in gledava kolo (k sreči) ugotoviva, da je počil ležaj v zadnjem pestu. Hja, zamenjati še tega. Čeprav sem zaspal relativno pozno, pa sem bil vesel, da me današnja etapa ni utrudila, uspel pa sem poservisirati kolo, ki je bilo sedaj celo v boljšem stanju kot na štartu.

Naslednji dan je bila na sporedu etapa z največ višinskimi metri, ki je bila na žalost večine tudi najbolj vroča. Temperatura se je namreč povzpela vse do 46 stopinj.

[foto: Igor Schifris]

Sem že rekel, da je bilo vroče? [foto: Igor Schifris]
Partner je imel še vedno težave, saj se ni uspel zadosti regenerirati. Kar je po svojem tudi logično. Ob etapah, ki so izjemno telesno naporne, se je težko regenerirati že od etape same, kaj šele od utrujenosti preteklih dni. Pač upaš, da bo telo zdržalo do konca, vedeti pač ne moreš. Etapo sva spet uspešno zaključila, sva pa se dogovorila, da vnaprej voziva vsak sam, saj bo tako vsakemu izmed naju lažje.

Singlc pa tok, da je blo že kičasto


Tudi v nov dan se zbudim svež, tokrat pripravljen, da v klanec pritisnem malo bolj. Začnem zelo zadržano, že na prvem klancu pa ujamem prvo večjo skupinico. Prav užitek, ko z lahkoto kolesariš zraven. Vseeno si ne upam preveč pritisniti, saj računam, da je pred mano še cela današnja etapa in trije težki dnevi.

[foto: Igor Schifris]
Tako se na vzponih igram, na spustih spustim druge sotekmovalce v skupinici predse, saj z v-braki in zračnicami enostavno ne morem parirati na spustih. Takointako jih spet ujamem na naslednjem klancu. Zaradi lahkotnosti s katero sem vozil v klanec so me sotekmovalci začeli klicati "the Bull".

"The Bull" v akciji [foto: Igor Schifris]
Enostavno niso mogli verjeti od kje energija, ki poganja muzejski bicikel mimo njihovih karbonskih mašin. Etapa se je končala s približno 15 km dolgo sinlco v mesto Jaca. Gre za zelo znano progo, baje eno lepših v Evropi, kar lahko s partnerjem potrdiva. Tako lepega in tekočega spusta še nikoli nisva vozila. Vmes pa razgledi v dolino in na zasnežene hribe v ozadju. Noro!


[foto: Igor Schifris]

Spodnji del znamenite 15-kilometrske singlce v Jaco [foto: Igor Schifris]
Tudi preostale dni do konca sem nadaljeval v zmernem ritmu, na klance pa vedno bolj "tiščal", saj je motivacija ob prehitevanju ostalih z vsakih obratom rasla. Vsak dan sem se čudil s kakšno lahkotnostjo sem končal etapo. Pa ne, da bi bile etape lahke. Prav nasprotno. Vročina se je vsak dan gibala okoli 40 stopinj, teren pa je bil tehnično zelo zahteven. Asvalta je bilo zelo malo, tudi lepih makadamskih potk ni bilo na pretek, tako da so etape tudi najboljšim jemale vsaj dobrih 5 ur. Sam sem v cilj prilomastil uro do uro in pol za zmagovalcem, ampak res spočit in že pripravljen na naslednji dan. Edina izjema je bila zadnji dan, ko sem se odločil, da grem "do dile".

Ni zdelovalo samo tekmovalcev, ampak tudi opremo (plašč po 550 km vročega terena polnega ostrih skal in trnjev)

[foto: Igor Schifris]
Zadnja etapa je namreč po 3-kilometski ravnini po lepem makadamu zagrizla v zelo strm klanec s približno 300 višinskimi metri. Po ravnini sem vozil na repu prve skupine, na klanec pa hitro prehitel vse pred sabo, kot da bi me izstrelilo. Na vrh klanca sem tako prišel skupaj z vodilnimi. Res sem bil vesel tega podviga. Četudi je trajal slabe pol minute. Čim se je začel klanec navzdol sem lahko le pomahal vsem, ki sem jih na klanec prehitel, saj so me skoraj vsi brez izjeme na spustu prehiteli. K sreči so se kmalu pojavili novi klanci, kjer sem jih nekaj lahko polovil nazaj. In tako do cilja. Lahko rečem, da je bila to prva etapa, kjer sem po koncu čutil noge, kar glede na divjanje niti ni bilo čudno.

Prihod v cilj [foto: Igor Schifris]
Hkrati sem bil tudi zelo vesel, da sem dirko odvozil. Bolj ko je dirka oddaljena, več se mi zdi ta dosežek vreden. Sploh glede na razmere v katerih smo tekmovali (šele po začetku dirke smo izvedeli, da je ravno v tednu dirke Španijo zajel vročinski val, ki je poskrbel za najbolj vroč teden v zadnjih desetih letih). In pa da je kolo zdržalo brez večjih problemov (pustimo ob strani tistih 8 defektov). Na koncu sva bila s partnerjem uvrščena na 39. mesto od 54. ekip, ki so dirko končale (na tem mestu je smiselno povedati, dirke zaradi izjemne zahtevnosti ni končala več kot polovica ekip. Štartalo je namreč 116 ekip!).




Za zaključek: Dirko bi priporočal tako tekmovalcem kot avanturistom. Prvim zato, ker konkurenca komparativno drugim dirkam najbrž ni tako huda (dirka ne spada pod okrilje UCI). Ne pravim, da ljudje niso dobro pripravljeni. Še zdaleč ne. Je precej vrhunsko pripravljenih amaterjev. Manjkajo pa tekmovalci svetovnega pokala v maratonu (kot npr. Latvala, Sauser ipd.). Tako sem mnenja, da bi dobro pripravljena slovenska amaterska ekipa lahko posegla po vidnejši uvrstitvi v skupnem seštevku. Drugim pa bi dirko priporočal bolj kot avanturo: ker organizator poskrbi za hrano in pijačo, prevoz opreme in spanje, je mogoče dirko izkoristiti le zaradi infrastrukture. Seveda pa se je težko upreti, da te dirka ne potegne in pač začneš divjati (kar se je proti koncu dirke zgodilo tudi meni).
Dirka vsekakor poseže s čudovitimi progami (organizatorju gredo vse pohvale, za domišljenost prog in minimalno količino asvalta), lepimi razgledi in vrhunsko organizacijo. Edino kar "šepa" so oznake tras, kar tisti, ki se boste odločili za nastop upoštevajte. Uporaba GPS naprav je obvezna. Nujno si je potrebno naložiti GPS track, priporočam pa tudi, da si naložite karto. Kljub GPS tracku boste nemalokrat zgrešili pot in potrebno bo vračanje nazaj. Ko se spuščaš po singlci je težko spremljati še GPS in kaj hitro se zgodi, da se zgreši kakšen odcep..


Kar se tiče organizacije, lahko organizatorje le pohvalim; vsa kolesarska infrastruktura (bike wash, bike servis, camp in pasta party) je bila vedno na istem mestu, ponavadi od cilja oddaljena 500m do 1km. Od cilja je bilo torej potrebno odkolesariti do campa, tam pa te je že čakal torba, ki ti jo je organizator transportiral od kraja do kraja in pa kot rečeno vse, kar sta kolesar in njegovo kolo potrebovala za pripravo na naslednji dan.


[Za konec pa še zahvale vsem, brez katerih nastop ne bi bil mogoče. Najprej staršem, za vso podporo (tudi finančno); partnerju Vitalu - sploh za njegovo odločenost, da etapo spelje do konca ne glede na vse probleme; sodelavcem za razumevanje, da sem moral včasih tudi pred osmo uro iz službe ;) ; Karli za kolesarski kovček, Domnu za GoPro kamero in pa Igorju Schifrisu, ruskemu fotografu, ki je poskrbel za večino teh čudovitih posnetkov!]

No, z glavo pa smo že pri novih izzivih...

Ni komentarjev:

Objavite komentar