IronMan Maastricht 2015

Umestitev letošnjega Ironmana v koledar tekem ni bila najbolj posrečena, saj sem v zadnjih osmih tednih pred tekmo nastopil na kar treh večdnevnih MTB tekmah. Najprej na Bike4Peaks, nato pa še na Transpyru in Transalpu. Kdor se kaj spozna na gorsko-kolesarske tekme bo vedel povedati, da sta zadnji dve eni izmed najtežjih MTB tekem na tem planetu. Vse skupaj se je tako nabralo za kar 1.700 km tekem s 46.000 višinskimi metri višincev. Čeprav sem na tekmah zelo užival, pa so me kar precej utrudile in v tednu pred Ironmanom sem čutil precejšnjo splošno utrujenost. Zato sem (razen pre-race treninga en dan pred Ironmanom) v zadnjem tednu pred tekmo opravil le dve 20-minutni razplavanji. Ker pa sem k sreči lani Ironmana že oddelal, nisem bil prav nič živčen, zato je bil spanec res kvaliteten in se mi je uspelo res kar najbolje regenerirati v danem času.

Na prizorišče tekme sem se odpravil le dva dni prej. Z kolegom Gregom, s katerim sva opravila tudi precej kolesarskih treningov, sva v petek po službi poletela v Bruselj, od tam pa s taksijem v Maastricht. V Maastricht sva prišla šele okoli 23. ure. Po hitri namestitvi v hotelu sva se odpravila po mestu, da najdeva kakšno picerijo/špageterijo. Ker Maastricht ni ravno velemesto, je bilo vse (razen lokalov in klubov, kamor pa si dva dni pred tekmo nisva upala :) ) zaprto. Razen mekca. Ker se carbo-loadingu nisva želela odreči, je bil tudi McD dobra izbira. Zaspal sem okoli polnoči, kot da bi me odklopil.

Naslednji dan sva začela že zgodaj zjutraj. Ker sem kolo transportiral z avionom, je bilo jutro rezervirano za sestavljanje kolesa. Potem sva se odpravila pogledat center Maastrichta in iskat najboljši plac za zajtrk. In želja se nama je uresničila. All-you-can eat na glavnem trgu. Čudovito! Kot del splošne pred-tekmovalne politike sva all-you-can-eat vzela smrtno resno. Kot volkova sva planila nad samopostrežni bar. Če so ljudje sprva morda še mislili, da so naju samo oči in da bo večina hrane ostala na krožniku nedotaknjena, so kmalu spoznali, da gre za posebno vrsto homo-sapiensa: triatlonec. Povsem jih je dotolklo to, da je sledil repete :D

No, po zajtrku so sledili registracija in pre-race priprave. Ker se je na tem IM plavalo v reki, ki pa dan pred tekmo še ni bila zaprta za ladijski promet, je bil problem opraviti plavalni trening. Osebje IM nama ni dovolilo, da v reku plavamo. Problem sva rešila na enostaven način. Po balkansko sva se sprehodila po reki navzdol, kjer naju osebje ni moglo videti in začela s plavanjem. Ko je že kazalo, da bo trening minil brez večjih težav, pa naju je iz vode po hitrem postopku odgnal vlačilec, ki je plul ravno v najini smeri. Iz varnostnih razlogov sva predvidevala, da kapitan najbrž ne pričakuje navzočnosti plavalcev v vodi in se orientira le po bregovih reke, zato bi bilo pametno opraviti hiter šprint do brega. Po plavanju sva opravila še lahek tek in kolo. Ko je po 15. min kolesa kazalo, da je vse OK, Gregu poči guma. Jo probava zaflikat z VittorioPitStop, pa ni šlo. Razlog: povožen žebljiček. Čakava in k sreči se naju usmili prijazna gospa, ki Gregata sprejme na zadnji sedež skuterja in ga odpelje do hotela, kjer zaflikava gumo. Moje priprave potekajo brez težav. Pridem v hotel in se odločim, da pred oddajo le še za 3 mm dvignem sedež. Ko že zategujem vijak podsedežne opore (z momentnim ključem!) pa se zasliši čuden pok. Najprej pomislim, da sem počil kar celo podsedežno oporo. Šit. Odšraufam vijak in vidim, da je podsedežna opora ok. Kaj je torej počilo? Še enkrat poskusim zašponati oporo in vidim, da sem prevrtal navoj. Vijak zato ne drži sedežne opore, ki pade v geštel. In to se mi zgodi dan pred tekmo, 3 ure do bike check-ina. Kot da se ne bi nič zgodilo, pripraviva vse vrečke, hrano ipd. in se s kolesi odpraviva proti check-inu. Upam, da mi bo uradni serviser uspel kolo zrihtati. Ker uradni serviser pri sebi ni imel ustreznih vijakov in matic je poklical ženo, ki jih prinese. Tako mu k sreči uspe popraviti kolo. Čeprav samega navoja nismo popravili, pa smo z vijakom in matico kar od zunaj zategnili oporo, tako da je držala sedež na svojem mestu. Kakšno olajšanje. Upal sem samo, da home-made rešitev zdrži celo tekmo. Po drami v zadnjem trenutku je kolo uspešno parkirano v tranziciji, vrečke oddane in čas je za spanje. Tudi danes k sreči nobene nervoze in brez težav zaspim.

Race-day (2. avgust): ob 5. uri me zbudi budilka in kot veliki rutiner v miru pojem čokolešnik in z Gregom se odpraviva do štarta. Na kolesi namestiva čevlje, hrano bidone, si oblečeva neopren in oddava post-race bag. Opraviva celo pre-race swim, kar meni ponavadi nikoli ne uspe. Zato mi uspe res mojstrsko namestiti wetsuit. Počutim se super, še vedno nič živčen. Štart je tipa rolling in sam sem mnenja, da bi ga morali uvesti na vseh IM tekmah. Čakamo le še na pok štartnega topa, ki končno preglasi navijače. Živčnost tudi pri vseh ostali izgine in v vrsti se začnemo pomikati proti vodi. Vzdušje pa čudovito. 

Carski štart

Zaradi rolling-starta vsak začne plavati v zastavljenem tempu in nič ni pretepanja. Plavati začnem umirjeno. Ker plavamo po reki, ki teče čez mesto je plavanje zanimivo. Najprej plavamo s tokom in opazujem hiše na eni strani reke. Po dveh km obrnemo in začnemo plavati proti toku, česar pa skoraj nisem opazil. 

Takointako so bile roke že utrujene in pulz v višavah. Skeniram še drugo stran reke in kar kmalu že izhod iz vode. Zaradi težkega poudarka na kolesu, sem letos od aprila dalje plaval le enkrat tedensko. Zato sem pozitivno presenečen nad časom plavanja: 1h 1min.

Plavanje na IM mi je bilo še vsakič do sedaj užitek

Tudi tranzicija poteka brez težav in že sem na kolesu. Začnem navijati zastavljene watte in nabirati kilometre. Ni veliko junakov, ki bi padli mimo mene. No, na 20. km me dohiti in prehiti skupina desetih kolesarjev, ki vozijo drug drugemu "na gumi". Neverjetno. Prav razjezi me, ko na IM tekmah vidim toliko draftanja. No, skupinico pustim naprej, saj se odločim, da ta IM oddelam brez nespametnega dirkanja, sploh pa brez kakšnega rumenega/rdečega kartona. Hitro opazim, da proga ni tako ravninska, kot jo je organizator opisal v svojih dokumentih (namesto 800 v.m. se je nabralo ca. 1.300 v.m.). Zato tudi hitrost ni takšna, kot sem pričakoval. Poleg tega pa ritem motijo tudi nešteti ovinki in odseki po granitnih kockah (ki mi mimogrede odnesejo še slamico prednjega bidona). Na 70. kilometru ugotovim, da čas še zdaleč ne bo tako dober, kot sem pričakoval in malo se začnem živcirati. 

Prvi krog mine v času 2:35. Sam sem pričakoval bolj v stilu 2:25. Zato začetek drugega kroga malenkost bolj pritisnem in upam, da bodo noge zdržale. Na 120. km pa kriza. Enako kot na lanskem IM v Celovcu. Sprva sem mislil, da bo le kratkotranja, takšna kot lani. A žal temu ni tako. Noge so iz kilometra v kilometer težje in watte z muko držim, dokler ne začnejo padati. Še vedno me noben ne prehiti, a občutek ni dober. Na 140. kilometru me dohiti nova skupinica, ki tudi tekmuje, kot da je na malo daljšem olimpiku. Ti me niti ne razjezijo toliko, ker se sedaj že intenzivno posvečam svojim problemom. Noge so kar utrujene in že sedaj vem, da bo maraton pekel...ampak tako pač je. Iz sebe iztisnem še tistih nekaj atomov, da končam s 185 km dolgim kolesarskim delom. S kolesom končam v 5h 26min in zdi se mi strašansko slab čas (ampak na koncu vidim, da je najhitrejši kolesar potreboval 4h 43min in da čas niti ni bil tako slab).

Že na začetku teka vidim, da so noge v bistvu nefunkcionalne. Pričakoval sem svežino vsaj do 10. kilometra in nato mučenje do konca, ampak zgleda bo današnji dan s peklom postregel že prej :) Ne bom lagal; že po prvem kilometru sem razmišljal o odstopu. Noge težke, tempo slab. Edino kar je bilo ok je bil želodec. Nekako sem se prepričal, da prvi 14-kilometrski krog (od treh) odtečem in si tako ogledam mesto, potem pa magari odstopim. Ker je vse v glavi je fora samo, da se prepričaš, da ne odstopiš v danem trenutku. 

Tečem počasi, da se ne bi slučajno kaj zalomilo. Nočem fasati še krčev ali razdraženega želodca. Množica ob progi je čudovita. Navijajo, berejo tvoje ime in vpijejo motivacijske stavke. Pravzaprav niti ni važno kaj vpijejo. Važno je le to, da vidijo, da se trudiš in ne odnehaš. Par pijanih mladcev te ob vsakem mimohodu celo vpraša, ali naj te zalijejo z vodo ali ne. No, na koncu te zalijejo ne glede na odgovor, kdo izmed njih celo s pivom. Želodec zaenkrat zaposlujejo banane, pomaranče in voda. Upam, da to traja čim dlje, ampak glede na izkušnje na to ne računam in se v glavi pripravim na resen  mind-fuck (se opravičujem izrazu). Za maraton na IM sploh velja rek: "At km 23, the body becomes a hell of a good negotiator. In če v glavi kompas ni dobro skalibriran, se kaj hitro pripeti DNF. Prvi krog je k sreči pod streho in odločim se, da se podam še v drugega. Drugi krog je v bistvu ista zgodba. Dodatno veselje mi sedaj predstavljajo tekmovalci, ki so ravno začeli teči. Z velikim ponosom razkazujem zeleno zapestnico, ki kaže, da je en krog že za mano. Hkrati pa ljubosumno opazujem tiste redke izbrance, ki tečejo že z modro zapestnico, kar pomeni, da sta za njimi že dva kroga in da v bistvu že pičijo proti tretji zapestnici in proti cilju. Končno se podam še v zadnji krog. Sedaj že vem da mi bo uspelo, pa tudi če fašem krče in me začne zezati še želodec. Magari hodim ali pa se valjam do cilja. K sreči se to ne zgodi in tudi tretji krog mine brez posebnosti. Kmalu namesto v nov krog zavijem proti cilju. 

Zaključek IronMana je vedno fantazija, s katero se lahko primerja le malokateri dogodek

Množica nori, ko vidi tekmovalca z rdečo zapestnico. Hud filing. Ljudje vpijejo, slikajo, komentator počasi že začne napovedovati, kdo bo novi soon-to-be-an-IronMan. Za zadnjih 20 m si res vzamem čas, uživam v ciljni ravnini, ki je ena redkih ravnin na tej tekmi (sem naivno verjel, da je Nizozemska ravna!) in z užitkom prečkam tisto črto, ki pove ali je bil kompas v redu skalibriran ali ne, ali si FINISHER ali ne. 

Čas: 10h 44min, kar je celih 59min slabše kot lani v Celovcu. Je pa realen pokazatelj utrujenosti, ki se je nabrala na zadnjih tekmah v povezavi s težavnostjo trase.

V cilju mi zelo odleže, da je tekma za mano, z vidika letošnje sezone pa tudi, da so za mano vse tekme, ki sem si jih zastavil. Da me torej čaka nekaj tednov zasluženega počitka oziroma lahkega treninga. 

Slovenska zasedba (od L proti D): Matic Modic, Karla Oblak, jaz in Gregor

Po objavi rezultatov ugotovim, da sem dosegel tretje mesto v kategoriji do 24 let. Čeprav sem imel med tekmo zelo slab filing, pa očitno le nisem tako slabo oddirkal. Dejstvo, da sem le za eno mesto zgrešil vstopnico za svetovno prvenstvo na Havajih pusti grenak priokus, a tako pač je. Če pomislim, to pri meni ne spremeni bistveno plana za naprej. Tudi če bi se kvalificiral na Havaje bi še naprej treniral enako zavzeto. Bi pa seveda na svetovnem prvenstvu nastopil že kakšno leto prej kot sicer. No, bo pa zato tekma na kateri mi bo uspelo še toliko več vredna :)

Vsekakor mi bo tale IM ostal v spominu