Tako je bilo tudi tokrat. S punco sva tako pred maratonom organizirala še kratko potovanje preko Washingtona, Philadelphie in Atlantic Citya. V tem zapisu se s samimi podrobnostmi turističnega dela ne bom ukvarjal. Turistični del je bil s tekaškega vidika relevanten predvsem zato, ker mi je v torek pred tekmo uspelo zboleti za angino. Sprva sem upal, da se bo bolezen pozdravila sama od sebe do maratonskega nastopa, v petek pa sem obupal in obiskal zdravnika, ki mi je predpisal antibiotike in sirup proti kašlju. Ne bom rekel, da sem zaradi tega slabše tekel, je bil pa čas pred in med maratonom vsekakor bolj stresen, saj nisem vedel, kako se bo telo z angino obneslo na maratonski razdalji.
No, kakorkoli, maratonski del dopusta se je začel šele v soboto, dan pred tekmo. Šele tedaj sem na tekaškem sejmu prevzel štartno številko. Od vseh dosedanjih tekaških sejmov se mi je ta še najbolj dopadel. Pa niti ne po sami ponudbi tekaških izdelkov. Ta je bila pravzaprav podpovprečna oziroma slabša od doslej obiskanih maratonskih sejmov. Dopadlo se mi je predvsem to, da je bila skorajda vsa hrana na pokušnjo, tako da sem se lahko kar fino pobajskal :)
Na večer prevzema štartne številke sem v hotelu šele nameščal štartno številko na "triatlonski pas", štel gele, si ogledoval mapo trase, preverjal temperaturo in veter na dan tekme ipd. Predvsem pa sem se po tihem sekiral zaradi bolezni. Da bi bila nervoza še večja, se je ponoči prestavljala še ura iz poletnega na zimski čas in za vsak slučaj sem 5x premislil, preden sem si na ročni uri nastavil budilko. Mobitelu pa sem zaupal, da bo zaradi pridevnika "pametni" že sam prestavil uro. Okoli 22. ure se mi je le uspelo skobacati v posteljo in zaspati.
Spanec je bil miren in trden, zbudil pa sem se vseeno že ob 3:40 zjutraj. Na hitro sem pobasal dve banani in porcijo ovsenih kosmičev, še enkrat preveril da imam vse potrebno in se počasi odpravil proti najbližji postaji podzemne železnice (metroja). Dan prej sem preveril, da bi moral ob 4.55 iz postaje South Ferry proti midtownu odpeljati metro. Razporejen sem bil v skupino, ki je imela ob 5.30 zjutraj iz midtowna avtobus do štarta. Ker je namreč štart maratona na Staten Islandu, je treba do štarta (med 9.50 in 11. uro) približno 50.000 tekačev transportirati na štart. No, ker je bil to moj prvi maraton v New Yorku, vse do dne pred štartom nisem vedel, da je štart drugje kot cilj in posledično tudi ne, da bomo tekači z busom oziroma ladjico transportirani na štart.
Ob 4.50 je metro res pripeljal na postajo iz njega pa se je usula množica tekačev. Seveda sem takoj začel gledati zemljevid in zgibanko, da nisem slučajno narobe prebral navodil. Glede na to, da je na moji vstopni postaji večina tekačev izstopila mi ni bilo jasno, zakaj se bom sam peljal ravno v kontra smer. Hitro sem ugotovil, da me je moja nevednost oropala nočnega prevoza z ladjico do Staten Islanda, ki je nudil čudovit pogled na nočno kuliso Manhattna. Ne le, da bi lahko več časa spal, ampak bi se od hotela (v downtownu) do ladjice lahko sprehodil brez lovljenja metroja in busa.
Kakorkoli, škoda je bila narejena in treba je bilo priti do busa. Ob 5.20 sem izstopil iz metroja, ob 5.30 pa sem že sedel na busu, ki me je odpeljal do štarta. Tu gre vsekakor velika pohvala organizatorjem, da je avtobusni prevoz potekal tako gladko. Avtobusi so ves čas vozili med centrom in štartom, vse dokler ni bil na štart prepeljan še zadnji tekač. Pomislite, vsaj 30.000 ljudi je bilo treba v dobri uri premestiti iz točke A do točke B.
Zahvaljujoč se dobri logistiki, sem bil že malo čez 6. uro zjutraj na štartu. Pri približno 5-10 stopinjah celzija in vetru situacija ni bila ravno rožnata. Do štarta je bilo še skoraj 4 ure, sonce pa še niti ni vzšlo. Ni bilo drugega kot usesti se na travo in čakati do približno 8.30 ure, ko se je situacija končno začela odvijati. Organizator je poskrbel vsaj za tople napitke (vroča čokolada, čaj), vodo, hrano (preste, powerbari ipd.). Vseeno pa ni bilo ravno prijetno čakati na štart. Kakorkoli ob 8.30 sem končno slekel pulover in trenirko in jo zapakiral v "drop bag". Še enkrat sem preveril, da imam s seboj zadostno število gelov (5) in štartno številko ter se sprehodil do Corrala A.
Ob 9. uri zjutraj smo se od začetnih boksov premaknili na sam štart Verazzano bridge. Sledili so ameriška himna, naštevanje najboljših današnjih tekačev, zahvale prostovoljcem, policistom ipd. Nervoza se je stopnjevala, vzdušje je bilo vedno bolj noro. Nad nami so neprestano krožili štiri helikopterji, ki so v živo prenašali tekmo. Noro! Le kakšnih 20m pred menoj pa glavni favoriti za zmago. K sreči sem štartal v oranžni skupini, ki je tekla po zgornjem nadstropju mostu. Ostali dve skupini sta štartali v spodnjem nadstropju mostu in sta bili zato prikrajšani za razgled, hkrati pa jima je bilo prihranjenih nekaj višincev.
Ob 9.50 je končno počila štartna pištola in množica tekačev se nas je pognala proti cilju. Lahko rečem, da tako norega štarta še nisem doživel. Tekači vsepovsod, na levi pa kulisa Manhattna. Precej tekačev si ni moglo kaj, da z mobiteli ne bi snemali. Kar se tiče same hitrosti teka pa tako. Najboljših po minuti ni bilo več na spregled. Sam pa sem to tekmo zanalašč tekel brez merilca hitrosti in srčnega utripa ter jo res odtekel po občutku. Pa niti ne zaradi bolezni. Enostavno sem si rekel, da moram vsaj enkrat v maratonu uživati, saj mi do sedaj še ni uspelo. Lahko rečem, da sem začel zelo zadržano in sem se prvi kilometer počutil kot kamen v reki. Tekači so me prehitevali z nenormalno hitrostjo in to v klanec. Nekateri upravičeno, nekateri pa malo manj.
Kakorkoli, že prvi kilometer me je opozoril, da bo trasa "hribovita". Zaradi prečkanja mostov je njujorški maraton znan kot eden izmed težjih maratonov, saj vsak most zahteva vzpon, ki vzame prepotrebno energijo in razbije ritem.
Sama trasa je sicer čudovito speljana in poteka čez pet njujorških sosesk; od Staten Islanda, preko Brooklyna, Queensa in Bronxa do cilja na Manhattnu). Precej časa je mogoče opazovati manhattanske nebotičnike, čeprav jih ne manjka niti v Brooklynu. Postojanke s pijačo so zelo pogoste, s hrano pa so za razliko od ostalih maratonov slabše založene. Sam sem hrano opazil šele na postojankah po 28. kilometru. Zame je sicer poteza logična, saj verjamem, da večina tekačev svojo hrano nosi s seboj in po organizatorjevi hrani poseže le v izjemnih primerih. No, organizatorjeve hrane se tudi tokrat nisem dotaknil, lahko pa rečem, da sem kar pridno pil in trošil svoje gele. Pojedel sem štiri gele, ustavil pa sem se skorajda na vsaki postojanki, kjer sem sprva pil Gatorade, kasneje pa ob gelih le še vodo.
Ker sem prvič že od začetka tekel v tempu, ki je ustrezal moji pripravljenosti, je bil to prvi maraton, kjer mi hranjenje med tekom ni delalo posebnih težav in sem pojedel največ. Do sedaj sem vedno prehitro začel, imel težave z vnosom hrane in posledično kasneje pregorel. No, tokrat sem v maratonu nekje do 36. kilometra dejansko užival in šele na koncu res trpel na klancih, predvsem v Centralnem parku. To je navsezadnje razvidno tudi iz splitov, saj sem skorajda ves čas tekel enakomerno hitro (in to kljub odsotnosti kakršnegakoli merilca hitrosti!). K sreči mi tudi angina ni povzročala težav, tako da sem z vsakim kilometrom tekel bolj sproščeno.
Na koncu je moja pripravljenost zadoščala za čas 3h 14min in tistih 27 sekund drobiža. Z rezultatom sem zelo zadovoljen in je realen pokazatelj moje pripravljenosti v tem trenutku. Še bolj pa sem bil zadovoljen z dejstvom, da se da maraton odteči z užitkom in kljub temu doseči še soliden čas. Tako da se kar že veselim naslednjega!
