sobota, 18. marec 2017

Tokyo Marathon 2017

Letošnjo maratonsko sezono sem otvoril v Tokyu. Glede na to, da termin z vidika treninga za tekače s severne poloble ni ugoden (26. februar) bi se marsikdo vprašal, zakaj sploh teči v Tokyu? Mene je prepričalo dejstvo, da Tokijski maraton uvrščen v skupino šestih najbolj prestižnih svetovnih maratonov (t.i. World Marathon Majors, WMM), ki dodatno vključuje še Berlinski, Londonski, Njujorški, Čikaški in Bostonski maraton. To bi bil moj že četri maraton serije WMM. Glede na to, da sem se v zadnjih letih prelevil predvsem v tekača turista, pa mi je povsem ustrezalo, da obiščem še neobiskano državo.


Na Tokijski maraton sem se prijavil že prejšnje leto, a žal nisem bil izžreban. Na tem maratonu namreč lahko kot tujec tečeš le, če si izžreban. Mislim, da so letos uvedli novo kategorijo za vrhunske amaterje, a kot rečeno, do sedaj se žrebu ni bilo mogoče ogniti. Na žreb se vsako leto prijavi preko 300.000 ljudi, medtem ko na samem maratonu nastopi okoli 35.000 ljudi, tako da je za uspeh v žrebu potreben tudi kanček sreče. V zadnjem času se nad srečo v življenju res ne morem pritoževati in tudi tukaj ni bilo razočaranja :)

Prehod za pešče na postaji Shibuya
Takoj po rezultatu žreba (nekje v oktobru 2016) sem že kupil letalske karte. Glede na to, da je februar turistično najbolj nezanimiv, so bile letalske karte poceni. Kot sem ugotovil kasneje, je bilo tako tudi s prenočišči, ki so nudila cene, ki v Evropi ali Ameriki niti približno niso dosegljive. 

Bambusov gozd

Doživetje namesto luksuza - Capsule hostel
Na Japonsko sem prispel 2 tedna pred maratonom, da bi si jo še malo ogledal. Obenem sem imel tudi 2 tedna, v katerih sem končno lahko treniral kot sem hotel. V nasprotju z načelom, da se ob približevanju maratona začne počivati, sem sam šele začel z resnimi treningi. Kot sem namreč ugotovil v zadnjih dveh letih, "tappering" lahko izvajajo predvsem dobri amaterji in profesionalci, ki so imeli zadostno količino treninga. Za tiste, ki so imeli v času pred maratonom premalo časa za resne treninge in ki gredo na maraton s ciljem, da ga pretečejo, pa tappering odsvetujem. Fora je, da zmanjšana količina treninga pri že tako nezadostni količino vodi kvečjemu do slabših rezultatov. Seveda se je neposredno pred maratonom treba spočiti, a za to sta vsaj zame dni dni povsem dovolj. V dveh tednih pred maratonom sem tako tekel 4x tedensko, preostali čas pa sem bil v bistvu vseskozi na nogah in si ogledoval znamenitosti. 


Da ne bom predolg, naj glede turističnega dela potovanja povem le, da se mi zdita dva tedna več kot dovolj za ogled celotne Japonske. Vsaj če ste tip turista, ki ga zanimajo predvsem ogledu turističnih znamenitosti. Za vse ostale pa je časa za ogled in spoznavanje dežele itak vedno premalo.

Shikansen (Slovenske železnice leta 2150?)
Turistični ogled je bil maratonu prilagojen le na dan pred maratonom in na dan maratona. Dan prej sem prevzel štartno številko in se udeležil expa. Za razliko od preostalih expov, se mi je zdel japonski najskromnejši, kar pa je sicer povsem v skladu z naravo Japoncev. Bolj asketskega naroda še nisem videl in lahko rečem, da sem se počutil prav fino, ter se hkrati začel spraševati, če sem sam sploh asket. Zato sem na expu kupil le 5 gelov za jutrišnji maraton :) 


Na večer pred tekmo sem pojedel največ riža v življenju in pripravil vso opremo za maraton (čip na superge, gele v torbico, karta podzemne železnice, flaša vode, banane ipd.). Prvič sem pogledal tudi traso maratona in ugotovil, da je trasa v obliki štiri-krake zvezde in da se tako tekači med maratonom opazujejo. Sicer pa je marton povsem ravninski, celo z negativno razliko v višini med štartom in ciljem. Kolegi, ki so se maratona udeležili so mi vsi po vrsti povedali, da je Tokijski maraton zelo težak in v tem trenutku jih nisem mogel razumeti. Dokler v spremni knjižici nisem prebral, da so traso za leto 2017 na pobudo tekačev spremenili. Velika večina tekačev je namreč organizatorjem podala pripombe na težavnost trase, saj je bila proga zelo razgibana, najbolj pa celo v zadnjih 6km pred cilje. Spet lahko rečem, da sem imel srečo z izbiro maratona. To pa ni nič vplivalo na spanec. Še pred nobeno tekmo mi ni uspelo kvalitetno spati in tudi ta ni bila izjema. S tem se niti nisem sekiral, saj sem ugotovil, da zadnja noč na rezultat v bistvu ne vpliva.


Zjutraj sem tako že navsezgodaj motovilil in se filal z rižem. Nato pa odhod proti štartu. Za razliko od vseh preostalih maratonov, se v mestu na dan tekme v bistvu skoraj ni poznalo, da je maraton. Ja, ceste so bile res zaprte. Ampak v vseh preostalih mestih smo bili v nedeljo zjutraj tekači edini pešci, ki so se sprehajali po mestnih ulicah do štarta maratona. Tu pa še zdaleč ni bilo tako. V nedeljo ob 6.50 zjutraj so se tekači povsem izgubili med množico ljudi in le sem in tja si lahko sklepal, da se bo kdo udeležil tekaškega maratona. Na vlaku, s katerim sem se peljal na štart so bili (v nedeljo!) ljudje namenjeni v službo ali po opravkih, tako da so tekači šele na zadnji postaji predstavljali večinsko "interesno skupino". Za vzdušje to sicer ni ravno fino, je pa vsekakor zanimivo. In razumljivo, saj naj bi imel Tokyo z okolici 38 milijonov prebivalcev. 

Štartno prizorišče (mestna hiša na desni)
No, v štartnem prostoru smo končno prevladovali maratonci in končno sem se počutil normalno :) Glede na splošno izvrstno organiziranost Japoncev lahko rečem, da sem bil nad samo organizacijo v štartnem prostoru malce razočaran. Že za sam vstop v štartni prostor je bilo treba kar precej čakati (ca. 20min), v samem prostoru pa izjemna gneča in veliko premalo wc-jev. Vrsta za wc-je je bila povsod dolga preko 200m, zato sem se odločil, da grem na wc kar med samo tekmo (če bi se le dalo v grm (še vedno tečemo na čas 😆), sicer pa v prenosni wc). K sreči so mi varnostniki med čakanjem na štart pustili, da sem zapustil štartni blok in šel na wc. Wc-ji so bili v času 3min pred tekmo k sreči prazni.

Kot že Njujorški maraton, sem tudi Tokijskega začel zelo zadržano. Za razliko od preostalih maratonov, pa so zadržano začeli tudi ostali tekači, tako da me drugi niti niso prehitevali in tako nisem imel slabe vesti in potrebe po lovljenju. Množica ljudi ob progi je bila ogromno, vendar pa so bili japonsko zadržani, tako da vsaj do 20km ni bilo vpitja in spodbujanja, kot je poznano na drugih maratonih. 

Zaradi trase maratona v obliki štiri-krake zvezde, smo tekači skozi cel čas maratona lahko opazovali hitrejše in počasnejše sotekmovalce in rečem lahko, da je meni takšna organizacija trase zelo odgovarjala. Hitrejši tekači me, v nasprotju z mojimi pričakovanji, sploh niso demotivirali, ampak so mi vlili še dodatno voljo do teka. Ker hitrejši pač bolj trpijo, je bilo prav zanimivo opazovati njihove obrazne mimike.

Na štartu maratona je bilo okoli 6 stopinj, kasneje pa se je temperatura povzpela na 12 stopinj. Vseskozi je pihal lahen vetrič. Temperature so mi ustrezale, napako sem naredil le, ker nisem tekel v majici s kratkimi rokavi (ki sem jo pozabil doma). To k sreči niti ni bil tak problem, saj so okoliške zgradbe na del trase metale senco. Švicanju sem se tako izognil z vijuganjem po progi 😂 

Ekipa (v ozadju Mt. Fuji)
Do 20.km je bilo vse v najlepšem redu, potem pa me je začelo boleti levo stopalo. Tudi sedaj, tri tedne po maratonu zaradi bolečin ne morem teči in še sedaj ne vem kaj sem fental. Morda kakšno stopalno mišico. Zakaj? Morda zato, ker sem tekel v robustnih off-road čevljih. Ali pa tudi ne. Važno je, da sem iz preteklih tekem vedel, da te na vsakem maratonu (lahko) nekaj uščipne...in ta je to prepričanje le še potrdil. Takoj, ko me je stopalo začelo boleti, sem vedel, da bo kriza, saj je bilo treba odteči še dobrih 20km. Do 30km se je bolečina stopnjevala, takrat pa je bila že tako huda, da sem se moral ustaviti, odvezati čevlje in malo raztegniti stopalo. To sem ponavljal vsake par km do cilja, drugače pač ni šlo. Škoda, pa ravno v času, ko je množica norela (predvsem po zaslugi tujih navijačev). S tem ko so navijači vpili da naj nadaljujem in vpili spodbudne besede, sem imel kar slabo vest. 

Drugih problemov k sreči ni bilo. Še vedno sem užival in si ogledoval mesto. Na okrepčevalnicah sem pridno jedel in pil, tako da izgubljanja kilogramov zaradi tekme niti ni bilo. Počasi sem se tako približeval cilju. Zaradi stopala vedno počasneje, ampak je šlo. Jezen sem bil, da nisem bil sposoben niti ciljnega šprinta. Pa tudi jeza se je kmalu razblinila in na obraz se je narisal nasmeh. Časa 3h 16min 33s zaradi zelo majhne količine treninga (30-50km teka na teden) res nisem pričakoval. Očitno obstajajo tudi tekme, kjer dosežeš boljši rezultat, kot pa je tvoja pripravljenost 😎 To je zadostovalo za 2606. mesto (stopničke so mi malo sfalile 😀) izmed ca. 33.947 tekačev, ki so uspeli preteči maraton.


No, takoj v cilju me je zanimal čas zmagovalca, saj sem glede na traso vedel, da lahko pade tudi svetovni rekord. Tako ravne trase še v življenju nisem tekel. Če pa dodamo še nadmorsko višino 0m in idealne temperature, je to trasa za postavljanje svetovnih rekordov. Kot sem pozneje ugotovil, je zmagovalec rekord zgrešil za točno eno minuto, pri čemer je sam izjavil, da bi rekord najbrž padel, če ne bi večino časa tekel sam. V skupini bi namreč našel dodatno motivacijo in zaščito pred vetrom. 

Pod črto, z maratonom sem bil zelo zadovoljen, najbrž predvsem zaradi ravninske trase in čudovitega vzdušja drugih 20km. Svoje je dodalo tudi lepo vreme. Organizacija na štartnem prostoru sicer malce šepa, kar pa je najbrž posledica nove trase, pa tudi relativne mladosti tega maratona. Verjamem, da bo Tokijski maraton iz leta v leto bolj čudovit in da se bo povečalo tudi število nastopajočih (ki ga organizator iz meni neznanega razloga omejuje). Se vidimo na naslednjem ;)

"Kam je šel trebuh? 😊"