Maraton Chicago 2014

Z Berlinskim maratonom sem lani začel polniti zbirko t.i. World Marathon Majors, največjih svetovnih maratonov. Čas dosežen na Berlinskem maratonu je zadoščal za guaranteed entry na Chicaškem maratonu in posledično je v letu 2014 je "padel" maraton v Chicagu. Gre za enega večjih maratonov na svetu; od 45.000 prijavljenih tekačev letos, ga je dobrih 40.000 tudi bolj ali manj uspešno preteklo.

Po Ironmanu junija letos, je bila to prva daljša tekma, prva, ki je spet zahtevala resnejše priprave. Trening je potekal brez nekih posebnosti, tudi brez nadležnih poškodb in boljšega stanja na dan tekme si skorajda nebi mogel želeti.

Tekaška ekspedicija je izgledala nekako takole. V četrtek zjutraj sem se zapeljal na beneško letališče od koder me je letalo prek Rima poneslo do končne destinacije. Na letalu iz Rima do Chicaga je bilo zelo pestro, saj smo bili na njem povečini tekači ali pa njihovi spremljevalci, tako da druge teme kot tek skorajda ni bilo slišati. Skoraj celo pot sem zato z italijanskimi kolegi premlevali razne tekaške strategije, pa poročila z različnih tekem, težave s poškodbami ipd. Let je minil res hitro in ob osmi uri zvečer po lokalnem času smo s prtljago že drajsali po chicaškem letališču čez neštete rentgene in Homeland security postojanke. Pot od letališča do B&B je minila hitro in zaspal sem brez težav.

Takoj naslednji dan zjutraj sem se odpravil do tekaškega expa, kjer sem se registriral in pofirbcal za najnovejšimi tekaškimi tehnikalijami in tekstilom. Popoldan sem preživel v mestu, ki sem ga prečesal tja in počez. Mesto sem poznal že od dveh let nazaj, ko sem podobno turo že prehodil. Daljši postanek sem naredil na mestni plaži. V planu sem imel kopanje, a je bila voda tako mrzla, da nisem hotel stakniti prehlada v naslednjih dneh.

Dan pred tekmo sem zjutraj opravil lažji tek s par pospeševanji, nato pa sem se odpravil v mesto, rental kolo in se za regeneracijo vozil po chicaških ulicah. Popoldne sem postal malo nervozen zaradi tekme naslednji dan, a nič izjemnega.

Zadnjo noč je bil spanec bolj kratek. Normalno. Čudil bi se, če bi spal brez zbujanja. Iz postelje sem se pognal okoli 4.45 zjutraj. Pojedel sem čokolino in se s kolegi iz B&B odpravil proti štartu. Bilo nas je približno 25, tako da smo imeli na subwayu skorajda rezerviran svoj vagon. Na štart smo prišli okoli 6. ure zjutraj. V mestu je bila še trda tema in približno 8 stopinj celzija. Pulover in vetrovka sta prišli še kako prav. Ob sedmih zjutraj smo tekači lahko opazovali sončni vzhod nad gladino Michiganskega jezera. Še lepši pa je bil prizor sonca, ki je v ozadju počasi osvetlilo stolpnice. Res fantastično. Počasi sem si noge namazal z vazelinom, pojedel gel in kofeinsko tableto, oddal finisher bag in se odpravil proti Corral A. 

Pred štartom sem v glavi premleval strategijo, ki je bila naslednja. Začnem v tempu med 4'05-4'10/km in potem proti koncu stopnjujem, če bo še moč.

Štartal sem v štartnem bloku najhitrejših tekačev, torej tistih, ki imajo potrjen čas maratona pod 3. urami in 15 minut v preteklih dveh letih. Vesel sem bil, da se mi za razliko od "Berlina" ne bo treba prerivati po začetku dirke. Štartal sem približno 100m za štartno črto, tako rekoč za petami Kenise Bekeleja :)

Štart je bil na nek način presenetljivo počasen. Začeli smo s tempom 4'05/km. Nobenega norenja, vsi v enakomerno hitrem ritmu. Tempo je počasi začel padati proti 4'00 in dalje navzdol, dokler se na 10. km ni ustalil pri 3'50/km. Letelo je.

Že kmalu sem opazil, da se ne držim zastavljenega tempa in tečem 15-20'/km hitreje! Samozavestno sem se prepričal, da je trening pač dal željene rezultate, tapper jih je potenciral, množica na tekmi pa je s čarobno paličico odvzela še 5'/km. Namesto da bi na 5. km upočasnil in zmanjšal narejeno škodo sem se odločil teči s skupinico v kateri sem se znašel. Očitno so bili to že maratonski mački, saj so tekli enakomerno in vseskozi stopnjevali tempo. Skupinica pa mi je vsaj nudila zaščito pred precej močnim vetrom, ki je konstantno pihal neposredno v prsa.

Prvih 10 km sem pretekel v 38'31'', prvih 21 km pa v 1h22'08''. Odločno prehitro za mojo pripravljenost na maratonski razdalji. Pulz je bil še na 21km nekje med 185 in 190 utripi na minuto. Vendar pa sem po prečkanju polmaratona (21km) v glavi izračunal, da mi čas pod 3 ure skorajda ne more uiti, saj sem si nabral že takšno prednost, da bi moral že skorajda hoditi, da bi presegel 3 ure. Nasmihal se mi je celo čas pod 2h50'.

Iluzija se je razblinila na 23. kilometru, ko je tempo začel padati in z veliko muko sem padec upočasnjeval kolikor se je dalo. Do 30. kilometra je ves glikogen že pobralo. Čeprav sem s seboj imel gele, mi želodec ni dovoljeval vnosa. Še sedaj nisem siguren zakaj se je to zgodilo, sklepam pa, da zaradi visoke intenzivnosti, ki je vso kri iz želodca preusmerila v noge. Na 33. km sem z muko tekel v tempu 4'45''/km in situacija je postajala resna. Čas pod 3h je bil še vedno "zagotovljen", ampak težave so postale čedalje hujše. Postalo mi je slabo. Ne zelo, a dovolj, da sem se obremenjeval še s tem. Kmalu sem prvič zahodil. Prvič v življenju. Verjemite, da sem se v glavi do zadnjega prepričeval, da se to ne dela v nobenem primeru. Štirikrat sem se ustavil, pa spet začel s počasnim tekom.

Petič pa se že nisem ustavil po lastni volji. Padel sem skupaj. Izgledalo je nekako takole; tekel sem v tempu 5'00/km. Na desno oko sem videl vedno slabše, dokler nisem izgubil vida na desno oko. Potem sem izgubil kontrolo nad nogami in rokami in se sesedel. Ja, enostavno me je pobralo. Tudi to prvič v življenju. K sreči nisem izgubil zavesti. Kakih 5 sekund sem ležal na tleh, potem pa sta do mene pritekla dva tipa in me postavila v sedeč položaj, Spet sem pridobil nadzor nad telesom in se počasi dvignil.

Ljudje so klicali medica sam pa sem zaupil cramps (krči). Seveda sem se zlagal. Ampak enostavno nisem mogel pustiti, da mi zdravniki prepovejo nastop par km pred ciljem...v Chicagu! Počasi tečem naprej in se z roko držim za desno stegno, da simuliram krče. Vse zato, da me zdravniki nebi odstranili s tekme.

Še parkrat sem se za krajši čas ustavil, da se mi je nehalo temniti pred desnim očesom in sem tako najbrž preprečil, da bi padel skupaj še enkrat.

1km pred ciljem me prehiti še zajček za 3 ure. Slab filing. Sem poskušal priklopiti, pa ni šlo niti pod razno. 300m pred ciljem se še zadnjič ustavim, nato pa skozi cilj. Odrešitev. Vse na kar sem mislil v tistem trenutku je bilo, kako vesel sem, da sem v cilju. Ne glede na čas. Enostavno pretekel sem najtežji maraton do sedaj, najtežjo tekmo v življenju.

Graf hitrosti (siva) in srčnega utripa (rdeča) lepo kažeta neustrezno tempiranje in kombinacijo hoje in teka v kasnejši fazi maratona

Post-race partya se nisem udeležil, namesto tega sem si privoščil masažo :D

Pod črto lahko rečem, da je letošnji Chicaški maraton potekal v idealnih razmerah. Temperatura 8 stopinj na štartu, 11 stopinj v cilju. Precej ravna trasa, ogromno navijačev. Te razmere je rahlo motil konstanten veter. Prvi del trase je nekaj lepšega kar lahko vidiš v življenju. Desettisoči gledalcev ob progi in nebotičniki vsepovsod naokoli. Nad drugim delom pa sem rahlo razočaran, saj poteka južno od centra po neatraktivni okolici. Cilj je spet spektakulaten, v Grant parku obdanem s stolpnicami.

Veselje v cilju

Willis Towers, najvišja stavba v S. Ameriki

Maraton sem letos po Ironmanu vzel preveč zlahka in računal, da bom tudi v primeru krize lahko tekel relativno spodobno. K sreči se to ni zgodilo in je bila to odlična lekcija. Izkusil sem tekaški zid, najbrž še v malenkost trši obliki kot ostali. Naučil sem se, da ne gre podcenjevati nobene razdalje, prav tako pa ne gre precenjevati sposobnosti pred tekmo in ne spreminjati plana po začetku tekme (vsaj ne kapitalno).

Cilj pod 3 ure pa zato še vedno obstaja in upam da že pade naslednje leto!

Stolpnice predirajo meglo dan po tekmi

IronMan Celovec 2014

Začetek 2013 je padla odločitev, da se v naslednjem letu spopadem s kraljevsko disciplino triatlona; IRONMAN-om (4km plavanja, 180km kolesarjenja, 42km teka). Izkušenj iz treningov in tekem je bilo dovolj, da mi tekma ni predstavljala zgolj golega boja za preživetje. Hkrati pa so razdalje tako velike, da mi je predstavljala precejšen izziv pri kombiniranju treninga s študijskimi obveznostmi. Pet minut čez polnočjo, 1.7.2013 je bila štartnina vplačana in kolo zavrteno.

Preostanek leta 2013 je potekal brez posebnosti kar se tiče treninga. Do neke mere je bil trening celo v nasprotju s ciljem, saj sem med novembrom 2013 in februarjem 2014 služil vojaški rok. V tem obdobju se je delalo na treningu moči precej (pre)več, na baznih dolgih treningih pa (pre)malo. Po drugi strani pa...ali kdo sploh kdaj reče da je treniral optimalno!?

Drugi teden marca pa se je začelo zares. Iz slabih desetih ur treninga tedensko je količina v treh tednih narasla na 24 ur tedensko. Pripravljenost se je hitro dvigovala, prav tako tudi utrujenost, zato je bila prava umetnost glisirati med pretreniranostjo, poškodbami in pa optimalnim treningom. Za ta del lahko rečem, da mi je v celoti uspel, predvsem zaradi pametnih trening partnerjev, ki so me uspešno držali nazaj, da intenzivnost treningov v tem obdobju ni bila previsoka. Aprila in maja se je volumen treninga malenkost zmanjšal, intenzivnost pa ustrezno povišala, tako da je telo uspešno dobivalo nove dražljaje, ki so ga zaposlovali čez noč. Treningi so postajali vse zahtevnejši, a tudi bolj raznoliki. Vmes je padel še 29km Tek trojk, ki je pokazal, da je pripravljenost na pravi ravni za ta del sezone.

In tako so tiho minevali dnevi do tekme. Če ne prej, se tri tedne pred tekmo zaveš, da gre zares. Takrat se namreč začne s fazo treninga imenovano peak, kjer se intenzivnost daljših treningov kar precej poveča, čeprav se dolžina začne zmanjševati zaradi prihajajoče tekme. Treningi so kazali na dobro pripravljenost, pojavila pa se je prva poškodb v obliki gromozanskega otišanca in kasneje žulja. Ker je zadnja stvar ki jo triatlonec naredi počitek, je to pomenilo, da so bili dolgi teki odtečeni kljub žulju in situacija se je hitro slabšala. Dva tedna pred tekmo sem nehal teči, saj sem ocenil, da izgubiti ne morem veliko, hkrati pa je to zadnji čas, ko se žulj še lahko sanira (v kar sem glede na stanje žulja močno dvomil). Ostali treningi so potekali normalno in vesel sem bil, da je bil žulj (čeprav ogromen in zelo boleč) edina poškodba letos.

Zadnji teden pred tekmo se je treniralo zelo na lahko in v zadnjih dneh tudi več jedlo, da se je telo spočilo, glikogenske zaloge pa napolnile. Sam sem imel v tem obdobju dvome o pripravljenosti, tisočkrat sem premlel zastavljeno strategijo tekme, na minuto spremljal vremenske razmere na dan tekme ipd. Klasičen problem "overthinkinga". Žal proti temu ni boljšega recepta kot opravljena tekma, tako da v prihodnosti računam, da to ne bo več problem.

In potem je prišla sobota, dan pred DNEVOM. Ob petih zjutraj iz Ljubljane v Celovec. Do devete ure zjutraj sem že opravil treninge vseh treh disciplin. Sledil je "briefing", nato pa registracija in priprava vrečk za tranzicijo in zadnja kontrola kolesa. Ob enih so bile vrečke že napolnjene; T1 bag s čelado in race beltom, T2 s tekaško opremo in T3 vrečka s stvarmi, ki jih potrebuješ po tekmi. Ob enih popoldne sem kolo že odpeljal v tranzicijo.

Pri vhodu v menjalni prostor (tranzicijo) smo se tekmovalci ocenjevali med seboj; čakaš v vrsti gledaš okoli ostale in glede na njihov videz poskušaš oceniti njihovo pripravljenost, le to pa primerjaš s kolesom, ki ga vozijo. Primer: zagorela definirana meča, izklesana konsticija. Ja, ta tip je našpičen. Priznam, da mu kolo za 10 000 EUR+ ustreza in v glavi nadaljujem z izračunom, da bo tip v cilju blizu devetih ur. Lahko še celo prej. Kontraproduktivno obremenjevanje in računanje, ki najbrž v precej primerih popolnoma zgreši čas, pa vseeno nekaj, kar kar spada k tekmi in nervozo pred njo.

Neposredno pred vhodom v tranzicijo organizator preveri, če je s kolesom vse OK. Seveda se dojemanje kaj je OK močno razlikuje med samimi tekmovalci in organizatorjem. Opazim, da tip v desni koloni zelo natančno preverja kolesa, zato se neopazno prestavim v levo vrsto. Razlog? Dan prej sem preveč zategnil krmilni ležaj in vrhnji pokrovček je počil, kar je pomenilo, da je imel krmilni ležaj nekaj hoda. Še večji problem pa sem imel s prednjo zavoro, ki mi je v tednu pred tekmo začela delati preglavice s tem, da se mnogokrat ni hotela vrniti  v začetni položaj po koncu zaviranja. Striček v levi vrsti je bil pri pregledu k sreči precej manj temeljit in kolo sem uspešno "pretihotapil" v menjalni prostor. Kakorkoli, ob štirih popoldne že doma, kjer sem pripravljal vso kramo za jutrišnjo tekmo (bidoni, kofeinske in solne tablete, kolesarski čevlji...). Ob devetih že v postelji, ampak kaj ko se živci obnašajo povsem po svoje in jih prav malo briga, da bi rad zaspal.

Spim nekje od polnoči do treh zjutraj (kot nam je namignil organizator nekaj čisto običajnega). Sledi kofeiniziranje in prisilno polnjenje s čokolinom. Ob 3.45 že na poti v Celovec. V Celovcu v tranzicijo, vse namontirat na kolo, obleči wetsuit in se podati na plažo.

Ob 6.35 vstopim v štartni prostor. Nervoza. Nisem edini. V enaki situaciji je še 3000 drugih. Vsak s svojimi razlogi za tekmo, vsak s svojimi problemi, vsak s svojimi cilji. Možgani poskušajo dojeti da jih čaka 226km plavanja, kolesa in teka. Vem da bo težko in ravno zato sem tukaj. Pa saj veste: "Nihče ni rekel da bo lahko, le da bo vredno!"

6.45 končno pok štartne pištole.

Živčnost v trenutku izgine in tekma se začne. Ne morem opisati, kako mi je štart odlegel. 6.45 in pol stotinke kasneje že cela plaža teče v vodo. Noro! Prvih 200m plavam zadržano hitro, uživam. Po dvestotih metrih mišice pri večini zakislijo in mnogi začnejo popuščati. Sam nadaljujem v enakem tempu in prehitevam vse do drugega kilometra, potem ujamem enakovredne plavalce in nadaljujem v njihovem zavetju. Plavanje je prijetno, hitrost mi odgovarja. Carsko. Plavamo neposredno proti soncu, ki se dviguje nad  gladino. Tvegam in ne nadzorujem smeri plavanja, ter navigacijsko nalogo prepustim skupinici. Izplača se, saj zadanemo kanal in nadaljujemo s hitrejšim tempom zadnjih 900m proti cilju.

V kanalu mi uspe prehiteti par plavalcev in že sem iz vode. Čas 57min 51sek (1.29sek/100m). Povsem skladno s planom. Zadovoljen začnem slačiti neopren med  tekom v tranzicijo.

V tranziciji pograbim T1 vrečko, se preoblečem in že tečem proti kolesu. Iz čelade se mi iztakne vizir in mi vzame par sekund in bistveno (pre)več živcev glede na resnost problema. Po par minutah že na kolesu, v svojem ritmu. Kolo leti, ne preveč ampak zadržano, po zastavljenih wattih. Prehitevam druge, drugi prehitevajo mene. Vsakemu svoje. Leti nekaj čez 40km/h in nekateri padejo mimo, kot da stojim pri miru. Sam pri sebi si mislim, bojo že plačali na klancih ali teku in nadaljujem v svojem tempu. Po uri je čas za prvo solno tableto. Pogledam na balanco kamor sem jih prilimal in opazim, da na balanci ni več nobene od petih solnih tablet in kofeinske tablete. Sam pri sebi si mislim kak "kreten" sem, da jih nisem prekril z mikroporjem, da se nebi stopile. Na okrepčevalnicah sem namreč točil vodo v prednji bidon in po sebi in nekaj vode je nehote polilo tablete, ki so se posledično stopile. K sreči se hitro pomirim in prvi krog kljub temu mine točno po planu. Pojavi se samozavest. Preveč le te. Ironman kar naenkrat postane (pre)lahek, pravljica. Seveda je dolžina takšnih občutkov v najboljšem primeru omejena na par minut. In res, na 120km kriza. Pulz pade, postanem zaspan. Najraje bi kar zaspal med navijanjem padalov. Vem, da je razlog v količini cukra, ki ga mečem vase in posledičnemu odzivu telesa, ki ga najbrž z velikanskimi odmerki inzulina spravlja iz obtoka. Svojo nalogo bi tukaj opravila kofeinska tableta, a kaj ko njena vsebina stopljena leži na asfaltu nekje med 30. in 40. kilometrom. Ni kaj, se zgodi. K sreči nov gel dvigne raven sladkorja, utrujenost izgine in spet najdem svoj ritem.

Na moje veselje (in žalost večine drugih) se vreme poslabša. Začne rostiti, temperature padejo. Vožnja se upočasni, da na ovinkih nebi predčasno zaključil nastopa s kakšno salto po mokrem asfaltu. Jem in pijem kot zastavljeno, tudi z WC-jem ni težav, saj v času opravljanja potrebe ni v bližini nobenega sotekmovalca ali sodnika (tekmovalci že veste o čem govorim :). Tako le še počakam na primerno dolg klanec in... Na 175km upočasnim, lahkotno vrtim noge, da jih pripravim za tek. Ni šlo povsem po planu, saj mi je kolesarski del namesto 4h 55min vzel 5h 9min. Ampak se na srečo ne obremenjujem preveč. Noge so rahlo utrujene, ampak v fantastičnem stanju, glede na to da so prekolesarile 180km s 1650 višinci s povprečno hitrostjo 34.9 km/h, brez vožnje v zavetrju in z vključeno kaznijo (prisilen postanek v drugem krogu mi je sodnik naložil, ker naj bi nevarno prehiteval...ne bom na dolgo o kazni; #!&!% naj zadošča.). Bolj me skrbi želodec, ki je v preteklih petih urah predelal 19 gelov in ca. 5 litrov vode in powerbara.

Kolo parkiram in tečem proti šotoru. Vzamem si čas, da si nadanem kompresijske nogavčke, si noge namažem z vazelinom in se preobujem v tekaške čevlje. 6 minut. Ogromno v primerjavi z drugimi, ampak vredno, ker med tekom zato nisem imel težav z žulji.

In že sem na teku. Ne morem verjeti od kje nogam energija. Prvih 10km v 44min 30s, prvih 21km v 1h 35min. Seveda je težko. Želodec je vseskozi na meji da ga raznese. Pa vseeno, majhne težave v primerjavi s tekači, ki ob progi stojijo, bruhajo... Kar vesel postanem, ko se zavem s kakšno lahkoto sem prejadral prvih 21km. Zelo hvaležen navijačem, da mi dajejo energijo, ki mi je hrana ne da! Še vedno sem previden, kajti pred menoj je še 21km in kmalu se izkaže, da ne bodo tako lahki kot prvih 21. Tempo začne padati, noge kar naenkrat začnejo boleti. Postanem lačen, a kaj ko želodec ne prenese toliko hrane, kot bi jo rad zbasal vanj. Previdno jemljem hidro gele, lubenice, coca-colo. Povsod le majhen požirek ali griz. Red bulla se izogibam zaradi krčev, gazirane vode zaradi razdraženega želodca. Redno se polivam z vodo. Pomaga! Tečem od okrepčevalnice do okrepčevalnice in vmes poskušam držat spodoben tempo. Tečem 5'30''/km in se sam pri sebi zabavam z mislijo, da bom vsaj na tekmi izkusil tako počasen tek, kajti na treningu mi ni nikoli "uspelo". Nekje na 30km sem že v svojem svetu. Vsak korak je muka, kilometri se vlečejo. Spremljam tekače ki tečejo v nasprotni smeri in se jih poskušam spomniti s kolesa. Povečini brez uspeha. Končno opazim tablo z oznako 40km. Vesel sem, da se ta "pekel" bliža koncu. Pospešim, da bi vsaj zadnja 2km odtekel v spodobnem tempu... pa se po 100m spet vrnem v prejšnji tempo. Noge niso pripravljene sodelovati. Tako zadnjih 2km odtečem v zaskrbljujoče počasnem tempu. Drugače pač ne gre. Zadnjih 200m pa vseeno pravi  užitek. Namesto v nov krog, zavijem proti cilju in po modri preprogi mimo navijačic v cilj. 9ur 45min 30sek. Konec je! Uspelo mi je!

Direktor dirke mi samo ubesedi, kar mi je od prihoda v cilj odmevalo po glavi; Marko, you are an IRONMAN! Stisnem mu roku in nadaljujem s hojo do prve klopce. Tam se gibanje v kakršnikoli obliki za 5 minut ustavi.

Ponosen, da mi je uspelo, da so se vsi treningi poplačali, da je šlo pod 10 ur, da... Po petih minutah pa že; ampak plan je bil 9h15min, pa že ideje za tekme jesenskem delu sezone, pa 2015...

Pod črto: nastop na IRONMAN-u je le pika na i, če se tekme lotiš kot se zagre. Te spremeni. Pa ne tekma sama. Tekma je le predstava, ki jo vsi vidijo, ki jo pač oddelaš da pridobiš tak naziv. Ampak v resnici te spremenijo predvsem nešteti treningi na poti do tekme. Izmed teh predvsem tisti, ki so bili najmanj prijetni, tisti tipa "z glavo skozi zid". Zdi se mi, da je bila ta sprememba pozitivna. Upam, da jo kot tako ocenjujete tudi vsi, ki me poznate.