Maraton Chicago 2014

Z Berlinskim maratonom sem lani začel polniti zbirko t.i. World Marathon Majors, največjih svetovnih maratonov. Čas dosežen na Berlinskem maratonu je zadoščal za guaranteed entry na Chicaškem maratonu in posledično je v letu 2014 je "padel" maraton v Chicagu. Gre za enega večjih maratonov na svetu; od 45.000 prijavljenih tekačev letos, ga je dobrih 40.000 tudi bolj ali manj uspešno preteklo.

Po Ironmanu junija letos, je bila to prva daljša tekma, prva, ki je spet zahtevala resnejše priprave. Trening je potekal brez nekih posebnosti, tudi brez nadležnih poškodb in boljšega stanja na dan tekme si skorajda nebi mogel želeti.

Tekaška ekspedicija je izgledala nekako takole. V četrtek zjutraj sem se zapeljal na beneško letališče od koder me je letalo prek Rima poneslo do končne destinacije. Na letalu iz Rima do Chicaga je bilo zelo pestro, saj smo bili na njem povečini tekači ali pa njihovi spremljevalci, tako da druge teme kot tek skorajda ni bilo slišati. Skoraj celo pot sem zato z italijanskimi kolegi premlevali razne tekaške strategije, pa poročila z različnih tekem, težave s poškodbami ipd. Let je minil res hitro in ob osmi uri zvečer po lokalnem času smo s prtljago že drajsali po chicaškem letališču čez neštete rentgene in Homeland security postojanke. Pot od letališča do B&B je minila hitro in zaspal sem brez težav.

Takoj naslednji dan zjutraj sem se odpravil do tekaškega expa, kjer sem se registriral in pofirbcal za najnovejšimi tekaškimi tehnikalijami in tekstilom. Popoldan sem preživel v mestu, ki sem ga prečesal tja in počez. Mesto sem poznal že od dveh let nazaj, ko sem podobno turo že prehodil. Daljši postanek sem naredil na mestni plaži. V planu sem imel kopanje, a je bila voda tako mrzla, da nisem hotel stakniti prehlada v naslednjih dneh.

Dan pred tekmo sem zjutraj opravil lažji tek s par pospeševanji, nato pa sem se odpravil v mesto, rental kolo in se za regeneracijo vozil po chicaških ulicah. Popoldne sem postal malo nervozen zaradi tekme naslednji dan, a nič izjemnega.

Zadnjo noč je bil spanec bolj kratek. Normalno. Čudil bi se, če bi spal brez zbujanja. Iz postelje sem se pognal okoli 4.45 zjutraj. Pojedel sem čokolino in se s kolegi iz B&B odpravil proti štartu. Bilo nas je približno 25, tako da smo imeli na subwayu skorajda rezerviran svoj vagon. Na štart smo prišli okoli 6. ure zjutraj. V mestu je bila še trda tema in približno 8 stopinj celzija. Pulover in vetrovka sta prišli še kako prav. Ob sedmih zjutraj smo tekači lahko opazovali sončni vzhod nad gladino Michiganskega jezera. Še lepši pa je bil prizor sonca, ki je v ozadju počasi osvetlilo stolpnice. Res fantastično. Počasi sem si noge namazal z vazelinom, pojedel gel in kofeinsko tableto, oddal finisher bag in se odpravil proti Corral A. 

Pred štartom sem v glavi premleval strategijo, ki je bila naslednja. Začnem v tempu med 4'05-4'10/km in potem proti koncu stopnjujem, če bo še moč.

Štartal sem v štartnem bloku najhitrejših tekačev, torej tistih, ki imajo potrjen čas maratona pod 3. urami in 15 minut v preteklih dveh letih. Vesel sem bil, da se mi za razliko od "Berlina" ne bo treba prerivati po začetku dirke. Štartal sem približno 100m za štartno črto, tako rekoč za petami Kenise Bekeleja :)

Štart je bil na nek način presenetljivo počasen. Začeli smo s tempom 4'05/km. Nobenega norenja, vsi v enakomerno hitrem ritmu. Tempo je počasi začel padati proti 4'00 in dalje navzdol, dokler se na 10. km ni ustalil pri 3'50/km. Letelo je.

Že kmalu sem opazil, da se ne držim zastavljenega tempa in tečem 15-20'/km hitreje! Samozavestno sem se prepričal, da je trening pač dal željene rezultate, tapper jih je potenciral, množica na tekmi pa je s čarobno paličico odvzela še 5'/km. Namesto da bi na 5. km upočasnil in zmanjšal narejeno škodo sem se odločil teči s skupinico v kateri sem se znašel. Očitno so bili to že maratonski mački, saj so tekli enakomerno in vseskozi stopnjevali tempo. Skupinica pa mi je vsaj nudila zaščito pred precej močnim vetrom, ki je konstantno pihal neposredno v prsa.

Prvih 10 km sem pretekel v 38'31'', prvih 21 km pa v 1h22'08''. Odločno prehitro za mojo pripravljenost na maratonski razdalji. Pulz je bil še na 21km nekje med 185 in 190 utripi na minuto. Vendar pa sem po prečkanju polmaratona (21km) v glavi izračunal, da mi čas pod 3 ure skorajda ne more uiti, saj sem si nabral že takšno prednost, da bi moral že skorajda hoditi, da bi presegel 3 ure. Nasmihal se mi je celo čas pod 2h50'.

Iluzija se je razblinila na 23. kilometru, ko je tempo začel padati in z veliko muko sem padec upočasnjeval kolikor se je dalo. Do 30. kilometra je ves glikogen že pobralo. Čeprav sem s seboj imel gele, mi želodec ni dovoljeval vnosa. Še sedaj nisem siguren zakaj se je to zgodilo, sklepam pa, da zaradi visoke intenzivnosti, ki je vso kri iz želodca preusmerila v noge. Na 33. km sem z muko tekel v tempu 4'45''/km in situacija je postajala resna. Čas pod 3h je bil še vedno "zagotovljen", ampak težave so postale čedalje hujše. Postalo mi je slabo. Ne zelo, a dovolj, da sem se obremenjeval še s tem. Kmalu sem prvič zahodil. Prvič v življenju. Verjemite, da sem se v glavi do zadnjega prepričeval, da se to ne dela v nobenem primeru. Štirikrat sem se ustavil, pa spet začel s počasnim tekom.

Petič pa se že nisem ustavil po lastni volji. Padel sem skupaj. Izgledalo je nekako takole; tekel sem v tempu 5'00/km. Na desno oko sem videl vedno slabše, dokler nisem izgubil vida na desno oko. Potem sem izgubil kontrolo nad nogami in rokami in se sesedel. Ja, enostavno me je pobralo. Tudi to prvič v življenju. K sreči nisem izgubil zavesti. Kakih 5 sekund sem ležal na tleh, potem pa sta do mene pritekla dva tipa in me postavila v sedeč položaj, Spet sem pridobil nadzor nad telesom in se počasi dvignil.

Ljudje so klicali medica sam pa sem zaupil cramps (krči). Seveda sem se zlagal. Ampak enostavno nisem mogel pustiti, da mi zdravniki prepovejo nastop par km pred ciljem...v Chicagu! Počasi tečem naprej in se z roko držim za desno stegno, da simuliram krče. Vse zato, da me zdravniki nebi odstranili s tekme.

Še parkrat sem se za krajši čas ustavil, da se mi je nehalo temniti pred desnim očesom in sem tako najbrž preprečil, da bi padel skupaj še enkrat.

1km pred ciljem me prehiti še zajček za 3 ure. Slab filing. Sem poskušal priklopiti, pa ni šlo niti pod razno. 300m pred ciljem se še zadnjič ustavim, nato pa skozi cilj. Odrešitev. Vse na kar sem mislil v tistem trenutku je bilo, kako vesel sem, da sem v cilju. Ne glede na čas. Enostavno pretekel sem najtežji maraton do sedaj, najtežjo tekmo v življenju.

Graf hitrosti (siva) in srčnega utripa (rdeča) lepo kažeta neustrezno tempiranje in kombinacijo hoje in teka v kasnejši fazi maratona

Post-race partya se nisem udeležil, namesto tega sem si privoščil masažo :D

Pod črto lahko rečem, da je letošnji Chicaški maraton potekal v idealnih razmerah. Temperatura 8 stopinj na štartu, 11 stopinj v cilju. Precej ravna trasa, ogromno navijačev. Te razmere je rahlo motil konstanten veter. Prvi del trase je nekaj lepšega kar lahko vidiš v življenju. Desettisoči gledalcev ob progi in nebotičniki vsepovsod naokoli. Nad drugim delom pa sem rahlo razočaran, saj poteka južno od centra po neatraktivni okolici. Cilj je spet spektakulaten, v Grant parku obdanem s stolpnicami.

Veselje v cilju

Willis Towers, najvišja stavba v S. Ameriki

Maraton sem letos po Ironmanu vzel preveč zlahka in računal, da bom tudi v primeru krize lahko tekel relativno spodobno. K sreči se to ni zgodilo in je bila to odlična lekcija. Izkusil sem tekaški zid, najbrž še v malenkost trši obliki kot ostali. Naučil sem se, da ne gre podcenjevati nobene razdalje, prav tako pa ne gre precenjevati sposobnosti pred tekmo in ne spreminjati plana po začetku tekme (vsaj ne kapitalno).

Cilj pod 3 ure pa zato še vedno obstaja in upam da že pade naslednje leto!

Stolpnice predirajo meglo dan po tekmi