Tokyo Marathon 2017

Letošnjo maratonsko sezono sem otvoril v Tokyu. Glede na to, da termin z vidika treninga za tekače s severne poloble ni ugoden (26. februar) bi se marsikdo vprašal, zakaj sploh teči v Tokyu? Mene je prepričalo dejstvo, da Tokijski maraton uvrščen v skupino šestih najbolj prestižnih svetovnih maratonov (t.i. World Marathon Majors, WMM), ki dodatno vključuje še Berlinski, Londonski, Njujorški, Čikaški in Bostonski maraton. To bi bil moj že četri maraton serije WMM. Glede na to, da sem se v zadnjih letih prelevil predvsem v tekača turista, pa mi je povsem ustrezalo, da obiščem še neobiskano državo.

Na Tokijski maraton sem se prijavil že prejšnje leto, a žal nisem bil izžreban. Na tem maratonu namreč lahko kot tujec tečeš le, če si izžreban. Mislim, da so letos uvedli novo kategorijo za vrhunske amaterje, a kot rečeno, do sedaj se žrebu ni bilo mogoče ogniti. Na žreb se vsako leto prijavi preko 300.000 ljudi, medtem ko na samem maratonu nastopi okoli 35.000 ljudi, tako da je za uspeh v žrebu potreben tudi kanček sreče. V zadnjem času se nad srečo v življenju res ne morem pritoževati in tudi tukaj ni bilo razočaranja :)

Prehod za pešče na postaji Shibuya

Takoj po rezultatu žreba (nekje v oktobru 2016) sem že kupil letalske karte. Glede na to, da je februar turistično najbolj nezanimiv, so bile letalske karte poceni. Kot sem ugotovil kasneje, je bilo tako tudi s prenočišči, ki so nudila cene, ki v Evropi ali Ameriki niti približno niso dosegljive. 

Bambusov gozd

Doživetje namesto luksuza - Capsule hostel

Na Japonsko sem prispel 2 tedna pred maratonom, da bi si jo še malo ogledal. Obenem sem imel tudi 2 tedna, v katerih sem končno lahko treniral kot sem hotel. V nasprotju z načelom, da se ob približevanju maratona začne počivati, sem sam šele začel z resnimi treningi. Kot sem namreč ugotovil v zadnjih dveh letih, "tappering" lahko izvajajo predvsem dobri amaterji in profesionalci, ki so imeli zadostno količino treninga. Za tiste, ki so imeli v času pred maratonom premalo časa za resne treninge in ki gredo na maraton s ciljem, da ga pretečejo, pa tappering odsvetujem. Fora je, da zmanjšana količina treninga pri že tako nezadostni količino vodi kvečjemu do slabših rezultatov. Seveda se je neposredno pred maratonom treba spočiti, a za to sta vsaj zame dni dni povsem dovolj. V dveh tednih pred maratonom sem tako tekel 4x tedensko, preostali čas pa sem bil v bistvu vseskozi na nogah in si ogledoval znamenitosti. 

Da ne bom predolg, naj glede turističnega dela potovanja povem le, da se mi zdita dva tedna več kot dovolj za ogled celotne Japonske. Vsaj če ste tip turista, ki ga zanimajo predvsem ogledu turističnih znamenitosti. Za vse ostale pa je časa za ogled in spoznavanje dežele itak vedno premalo.

Shikansen (Slovenske železnice leta 2150?)

Turistični ogled je bil maratonu prilagojen le na dan pred maratonom in na dan maratona. Dan prej sem prevzel štartno številko in se udeležil expa. Za razliko od preostalih expov, se mi je zdel japonski najskromnejši, kar pa je sicer povsem v skladu z naravo Japoncev. Bolj asketskega naroda še nisem videl in lahko rečem, da sem se počutil prav fino, ter se hkrati začel spraševati, če sem sam sploh asket. Zato sem na expu kupil le 5 gelov za jutrišnji maraton :) 

Na večer pred tekmo sem pojedel največ riža v življenju in pripravil vso opremo za maraton (čip na superge, gele v torbico, karta podzemne železnice, flaša vode, banane ipd.). Prvič sem pogledal tudi traso maratona in ugotovil, da je trasa v obliki štiri-krake zvezde in da se tako tekači med maratonom opazujejo. Sicer pa je marton povsem ravninski, celo z negativno razliko v višini med štartom in ciljem. Kolegi, ki so se maratona udeležili so mi vsi po vrsti povedali, da je Tokijski maraton zelo težak in v tem trenutku jih nisem mogel razumeti. Dokler v spremni knjižici nisem prebral, da so traso za leto 2017 na pobudo tekačev spremenili. Velika večina tekačev je namreč organizatorjem podala pripombe na težavnost trase, saj je bila proga zelo razgibana, najbolj pa celo v zadnjih 6km pred cilje. Spet lahko rečem, da sem imel srečo z izbiro maratona. To pa ni nič vplivalo na spanec. Še pred nobeno tekmo mi ni uspelo kvalitetno spati in tudi ta ni bila izjema. S tem se niti nisem sekiral, saj sem ugotovil, da zadnja noč na rezultat v bistvu ne vpliva.

Zjutraj sem tako že navsezgodaj motovilil in se filal z rižem. Nato pa odhod proti štartu. Za razliko od vseh preostalih maratonov, se v mestu na dan tekme v bistvu skoraj ni poznalo, da je maraton. Ja, ceste so bile res zaprte. Ampak v vseh preostalih mestih smo bili v nedeljo zjutraj tekači edini pešci, ki so se sprehajali po mestnih ulicah do štarta maratona. Tu pa še zdaleč ni bilo tako. V nedeljo ob 6.50 zjutraj so se tekači povsem izgubili med množico ljudi in le sem in tja si lahko sklepal, da se bo kdo udeležil tekaškega maratona. Na vlaku, s katerim sem se peljal na štart so bili (v nedeljo!) ljudje namenjeni v službo ali po opravkih, tako da so tekači šele na zadnji postaji predstavljali večinsko "interesno skupino". Za vzdušje to sicer ni ravno fino, je pa vsekakor zanimivo. In razumljivo, saj naj bi imel Tokyo z okolici 38 milijonov prebivalcev. 

Štartno prizorišče (mestna hiša na desni)

No, v štartnem prostoru smo končno prevladovali maratonci in končno sem se počutil normalno :) Glede na splošno izvrstno organiziranost Japoncev lahko rečem, da sem bil nad samo organizacijo v štartnem prostoru malce razočaran. Že za sam vstop v štartni prostor je bilo treba kar precej čakati (ca. 20min), v samem prostoru pa izjemna gneča in veliko premalo wc-jev. Vrsta za wc-je je bila povsod dolga preko 200m, zato sem se odločil, da grem na wc kar med samo tekmo (če bi se le dalo v grm (še vedno tečemo na čas 😆), sicer pa v prenosni wc). K sreči so mi varnostniki med čakanjem na štart pustili, da sem zapustil štartni blok in šel na wc. Wc-ji so bili v času 3min pred tekmo k sreči prazni.

Kot že Njujorški maraton, sem tudi Tokijskega začel zelo zadržano. Za razliko od preostalih maratonov, pa so zadržano začeli tudi ostali tekači, tako da me drugi niti niso prehitevali in tako nisem imel slabe vesti in potrebe po lovljenju. Množica ljudi ob progi je bila ogromno, vendar pa so bili japonsko zadržani, tako da vsaj do 20km ni bilo vpitja in spodbujanja, kot je poznano na drugih maratonih. 

Zaradi trase maratona v obliki štiri-krake zvezde, smo tekači skozi cel čas maratona lahko opazovali hitrejše in počasnejše sotekmovalce in rečem lahko, da je meni takšna organizacija trase zelo odgovarjala. Hitrejši tekači me, v nasprotju z mojimi pričakovanji, sploh niso demotivirali, ampak so mi vlili še dodatno voljo do teka. Ker hitrejši pač bolj trpijo, je bilo prav zanimivo opazovati njihove obrazne mimike.

Na štartu maratona je bilo okoli 6 stopinj, kasneje pa se je temperatura povzpela na 12 stopinj. Vseskozi je pihal lahen vetrič. Temperature so mi ustrezale, napako sem naredil le, ker nisem tekel v majici s kratkimi rokavi (ki sem jo pozabil doma). To k sreči niti ni bil tak problem, saj so okoliške zgradbe na del trase metale senco. Švicanju sem se tako izognil z vijuganjem po progi 😂 

Ekipa (v ozadju Mt. Fuji)

Do 20.km je bilo vse v najlepšem redu, potem pa me je začelo boleti levo stopalo. Tudi sedaj, tri tedne po maratonu zaradi bolečin ne morem teči in še sedaj ne vem kaj sem fental. Morda kakšno stopalno mišico. Zakaj? Morda zato, ker sem tekel v robustnih off-road čevljih. Ali pa tudi ne. Važno je, da sem iz preteklih tekem vedel, da te na vsakem maratonu (lahko) nekaj uščipne...in ta je to prepričanje le še potrdil. Takoj, ko me je stopalo začelo boleti, sem vedel, da bo kriza, saj je bilo treba odteči še dobrih 20km. Do 30km se je bolečina stopnjevala, takrat pa je bila že tako huda, da sem se moral ustaviti, odvezati čevlje in malo raztegniti stopalo. To sem ponavljal vsake par km do cilja, drugače pač ni šlo. Škoda, pa ravno v času, ko je množica norela (predvsem po zaslugi tujih navijačev). S tem ko so navijači vpili da naj nadaljujem in vpili spodbudne besede, sem imel kar slabo vest. 

Drugih problemov k sreči ni bilo. Še vedno sem užival in si ogledoval mesto. Na okrepčevalnicah sem pridno jedel in pil, tako da izgubljanja kilogramov zaradi tekme niti ni bilo. Počasi sem se tako približeval cilju. Zaradi stopala vedno počasneje, ampak je šlo. Jezen sem bil, da nisem bil sposoben niti ciljnega šprinta. Pa tudi jeza se je kmalu razblinila in na obraz se je narisal nasmeh. Časa 3h 16min 33s zaradi zelo majhne količine treninga (30-50km teka na teden) res nisem pričakoval. Očitno obstajajo tudi tekme, kjer dosežeš boljši rezultat, kot pa je tvoja pripravljenost 😎 To je zadostovalo za 2606. mesto (stopničke so mi malo sfalile 😀) izmed ca. 33.947 tekačev, ki so uspeli preteči maraton.

No, takoj v cilju me je zanimal čas zmagovalca, saj sem glede na traso vedel, da lahko pade tudi svetovni rekord. Tako ravne trase še v življenju nisem tekel. Če pa dodamo še nadmorsko višino 0m in idealne temperature, je to trasa za postavljanje svetovnih rekordov. Kot sem pozneje ugotovil, je zmagovalec rekord zgrešil za točno eno minuto, pri čemer je sam izjavil, da bi rekord najbrž padel, če ne bi večino časa tekel sam. V skupini bi namreč našel dodatno motivacijo in zaščito pred vetrom. 

Pod črto, z maratonom sem bil zelo zadovoljen, najbrž predvsem zaradi ravninske trase in čudovitega vzdušja drugih 20km. Svoje je dodalo tudi lepo vreme. Organizacija na štartnem prostoru sicer malce šepa, kar pa je najbrž posledica nove trase, pa tudi relativne mladosti tega maratona. Verjamem, da bo Tokijski maraton iz leta v leto bolj čudovit in da se bo povečalo tudi število nastopajočih (ki ga organizator iz meni neznanega razloga omejuje). Se vidimo na naslednjem ;)

"Kam je šel trebuh? 😊"

New York Marathon 2016

Projekt šestih največjih svetovnih maratonov (t.i. WMM) sem tokrat nadaljeval z njujorškim maratonom. Na ta največji svetovni maraton se mi je uspelo kvalificirati v letu 2015 in sicer s hitrim tekom na 21km razdalji. V svoji starostni kategoriji sem na polmaratonu v Palmanovi tekel za 17 sekund hitreje od še dovoljenih1h 21min. Prednost kvalifikacije na maraton sta zagarantirano mesto na štartu in cenejša štartnina. Če se namreč na maraton tekač ne kvalificira lahko teče zgolj preko aranžmajev, ki jih ponujajo razne tuje tekaške agencije. V ceni teh aranžmajev je ponavadi zajeto tudi že prenočišče in letalska karta, kar večini tekačev morda ustreza, sam pa sem glede datumov in prenočišč raje fleksibilen.

Tako je bilo tudi tokrat. S punco sva tako pred maratonom organizirala še kratko potovanje preko Washingtona, Philadelphie in Atlantic Citya. V tem zapisu se s samimi podrobnostmi turističnega dela ne bom ukvarjal. Turistični del je bil s tekaškega vidika relevanten predvsem zato, ker mi je v torek pred tekmo uspelo zboleti za angino. Sprva sem upal, da se bo bolezen pozdravila sama od sebe do maratonskega nastopa, v petek pa sem obupal in obiskal zdravnika, ki mi je predpisal antibiotike in sirup proti kašlju. Ne bom rekel, da sem zaradi tega slabše tekel, je bil pa čas pred in med maratonom vsekakor bolj stresen, saj nisem vedel, kako se bo telo z angino obneslo na maratonski razdalji.

No, kakorkoli, maratonski del dopusta se je začel šele v soboto, dan pred tekmo. Šele tedaj sem na tekaškem sejmu prevzel štartno številko. Od vseh dosedanjih tekaških sejmov se mi je ta še najbolj dopadel. Pa niti ne po sami ponudbi tekaških izdelkov. Ta je bila pravzaprav podpovprečna oziroma slabša od doslej obiskanih maratonskih sejmov. Dopadlo se mi je predvsem to, da je bila skorajda vsa hrana na pokušnjo, tako da sem se lahko kar fino pobajskal :)

Na večer prevzema štartne številke sem v hotelu šele nameščal štartno številko na "triatlonski pas", štel gele, si ogledoval mapo trase, preverjal temperaturo in veter na dan tekme ipd. Predvsem pa sem se po tihem sekiral zaradi bolezni. Da bi bila nervoza še večja, se je ponoči prestavljala še ura iz poletnega na zimski čas in za vsak slučaj sem 5x premislil, preden sem si na ročni uri nastavil budilko. Mobitelu pa sem zaupal, da bo zaradi pridevnika "pametni" že sam prestavil uro. Okoli 22. ure se mi je le uspelo skobacati v posteljo in zaspati.

Spanec je bil miren in trden, zbudil pa sem se vseeno že ob 3:40 zjutraj. Na hitro sem pobasal dve banani in porcijo ovsenih kosmičev, še enkrat preveril da imam vse potrebno in se počasi odpravil proti najbližji postaji podzemne železnice (metroja). Dan prej sem preveril, da bi moral ob 4.55 iz postaje South Ferry proti midtownu odpeljati metro. Razporejen sem bil v skupino, ki je imela ob 5.30 zjutraj iz midtowna avtobus do štarta. Ker je namreč štart maratona na Staten Islandu, je treba do štarta (med 9.50 in 11. uro) približno 50.000 tekačev transportirati na štart. No, ker je bil to moj prvi maraton v New Yorku, vse do dne pred štartom nisem vedel, da je štart drugje kot cilj in posledično tudi ne, da bomo tekači z busom oziroma ladjico transportirani na štart.

Ob 4.50 je metro res pripeljal na postajo iz njega pa se je usula množica tekačev. Seveda sem takoj začel gledati zemljevid in zgibanko, da nisem slučajno narobe prebral navodil. Glede na to, da je na moji vstopni postaji večina tekačev izstopila mi ni bilo jasno, zakaj se bom sam peljal ravno v kontra smer. Hitro sem ugotovil, da me je moja nevednost oropala nočnega prevoza z ladjico do Staten Islanda, ki je nudil čudovit pogled na nočno kuliso Manhattna. Ne le, da bi lahko več časa spal, ampak bi se od hotela (v downtownu) do ladjice lahko sprehodil brez lovljenja metroja in busa.

Kakorkoli, škoda je bila narejena in treba je bilo priti do busa. Ob 5.20 sem izstopil iz metroja, ob 5.30 pa sem že sedel na busu, ki me je odpeljal do štarta. Tu gre vsekakor velika pohvala organizatorjem, da je avtobusni prevoz potekal tako gladko. Avtobusi so ves čas vozili med centrom in štartom, vse dokler ni bil na štart prepeljan še zadnji tekač. Pomislite, vsaj 30.000 ljudi je bilo treba v dobri uri premestiti iz točke A do točke B.

Zahvaljujoč se dobri logistiki, sem bil že malo čez 6. uro zjutraj na štartu. Pri približno 5-10 stopinjah celzija in vetru situacija ni bila ravno rožnata. Do štarta je bilo še skoraj 4 ure, sonce pa še niti ni vzšlo. Ni bilo drugega kot usesti se na travo in čakati do približno 8.30 ure, ko se je situacija končno začela odvijati. Organizator je poskrbel vsaj za tople napitke (vroča čokolada, čaj), vodo, hrano (preste, powerbari ipd.). Vseeno pa ni bilo ravno prijetno čakati na štart. Kakorkoli ob 8.30 sem končno slekel pulover in trenirko in jo zapakiral v "drop bag". Še enkrat sem preveril, da imam s seboj zadostno število gelov (5) in štartno številko ter se sprehodil do Corrala A.

Ob 9. uri zjutraj smo se od začetnih boksov premaknili na sam štart Verazzano bridge. Sledili so ameriška himna, naštevanje najboljših današnjih tekačev, zahvale prostovoljcem, policistom ipd. Nervoza se je stopnjevala, vzdušje je bilo vedno bolj noro. Nad nami so neprestano krožili štiri helikopterji, ki so v živo prenašali tekmo. Noro! Le kakšnih 20m pred menoj pa glavni favoriti za zmago. K sreči sem štartal v oranžni skupini, ki je tekla po zgornjem nadstropju mostu. Ostali dve skupini sta štartali v spodnjem nadstropju mostu in sta bili zato prikrajšani za razgled, hkrati pa jima je bilo prihranjenih nekaj višincev.

Ob 9.50 je končno počila štartna pištola in množica tekačev se nas je pognala proti cilju. Lahko rečem, da tako norega štarta še nisem doživel. Tekači vsepovsod, na levi pa kulisa Manhattna. Precej tekačev si ni moglo kaj, da z mobiteli ne bi snemali. Kar se tiče same hitrosti teka pa tako. Najboljših po minuti ni bilo več na spregled. Sam pa sem to tekmo zanalašč tekel brez merilca hitrosti in srčnega utripa ter jo res odtekel po občutku. Pa niti ne zaradi bolezni. Enostavno sem si rekel, da moram vsaj enkrat v maratonu uživati, saj mi do sedaj še ni uspelo. Lahko rečem, da sem začel zelo zadržano in sem se prvi kilometer počutil kot kamen v reki. Tekači so me prehitevali z nenormalno hitrostjo in to v klanec. Nekateri upravičeno, nekateri pa malo manj.

Kakorkoli, že prvi kilometer me je opozoril, da bo trasa "hribovita". Zaradi prečkanja mostov je njujorški maraton znan kot eden izmed težjih maratonov, saj vsak most zahteva vzpon, ki vzame prepotrebno energijo in razbije ritem.

Sama trasa je sicer čudovito speljana in poteka čez pet njujorških sosesk; od Staten Islanda, preko Brooklyna, Queensa in Bronxa do cilja na Manhattnu). Precej časa je mogoče opazovati manhattanske nebotičnike, čeprav jih ne manjka niti v Brooklynu. Postojanke s pijačo so zelo pogoste, s hrano pa so za razliko od ostalih maratonov slabše založene. Sam sem hrano opazil šele na postojankah po 28. kilometru. Zame je sicer poteza logična, saj verjamem, da večina tekačev svojo hrano nosi s seboj in po organizatorjevi hrani poseže le v izjemnih primerih. No, organizatorjeve hrane se tudi tokrat nisem dotaknil, lahko pa rečem, da sem kar pridno pil in trošil svoje gele. Pojedel sem štiri gele, ustavil pa sem se skorajda na vsaki postojanki, kjer sem sprva pil Gatorade, kasneje pa ob gelih le še vodo.

Ker sem prvič že od začetka tekel v tempu, ki je ustrezal moji pripravljenosti, je bil to prvi maraton, kjer mi hranjenje med tekom ni delalo posebnih težav in sem pojedel največ. Do sedaj sem vedno prehitro začel, imel težave z vnosom hrane in posledično kasneje pregorel. No, tokrat sem v maratonu nekje do 36. kilometra dejansko užival in šele na koncu res trpel na klancih, predvsem v Centralnem parku. To je navsezadnje razvidno tudi iz splitov, saj sem skorajda ves čas tekel enakomerno hitro (in to kljub odsotnosti kakršnegakoli merilca hitrosti!). K sreči mi tudi angina ni povzročala težav, tako da sem z vsakim kilometrom tekel bolj sproščeno.

Na koncu je moja pripravljenost zadoščala za čas 3h 14min in tistih 27 sekund drobiža. Z rezultatom sem zelo zadovoljen in je realen pokazatelj moje pripravljenosti v tem trenutku. Še bolj pa sem bil zadovoljen z dejstvom, da se da maraton odteči z užitkom in kljub temu doseči še soliden čas. Tako da se kar že veselim naslednjega!

Bike Transalp MTB 2015

Prva tekma za leto 2015, za katero sem vplačal štartnino je bila ravno Transalp. Lahko rečem, da je bila glavni motivator, da sem letošnjo sezono TT in cestno kolo zamenjal za gorca. Transalp je legenda med MTB tekmami, saj je bila to prva večdnevna kolesarska tekma, ki poteka že od leta 1997, hkrati pa je merilo vsem ostalim etapnim MTB dirkam. Poteka vsako leto s štartom v Nemčiji (letos v Ruhpoldingu), preči Alpe in se vsakič konča na Gardskem jezeru v Italiji.

Izmed vseh tekem v letošnji sezoni je imela vsaj na papirju najbolj strašen profil. Kar 625 km z 19.360 višinskimi metri. Ker se tekmuje v dvojicah, sem za tekmo potreboval močnega sotekmovalca. Niti mi ni bilo potrebno dolgo časa iskati. Z Nizozemcem Derk Jan van Puttenom sva kar po internetu ugotovila, da sva dovolj kompatibilna, da na dirki nastopiva skupaj, pa še enake starosti sva. Glede na to, da je že celo življenje gorski XC kolesar, sem vedel, da za razliko od Transpyra to ne bo avantura, ampak dirka. V bistvu moja prva etapna "dirka". Glede na njegovih sub-70 kg in konstantnih 10-15.000 km z MTB letno sem vedel, da bo z njim odpeljati dirko velik izziv. Ampak jebiga, vsaj čakati mi ga ne bo treba :) Za razliko od njega pa sem imel več izkušenj z večdnevnih in nasploh daljših dirk. Tekom leta sva se preko FB obveščala o opravljenih treningih, kar hitro pa se je približal julij in s tem tekma (med 19.-25. julijem). V soboto, dan pred tekmo sva se šele prvič v videla v živo in na hitro predebatirala strategijo za teden pred nama. 

Dan 1: 102 km, 2.300 v.m.

Prvi dan se je začel bistveno prehitro glede na to, da dirka traja sedem dni. Vendar pa je bila to nuja. Organizator nam je dan prej na briefingu sporočil, da se približno 15 km po štartu cesta močno zoži in da lahko pričakujemo zastoje. Edina opcija torej, da ne naletiš na zastoj oziroma, da je ta čim manjši je, da do zožanja prideš med prvimi. Enostavna rešitev, do katere pa se dokopljejo tudi vsi ostali. Še večji problem je, ker imajo tudi slabše trenirani prvi dan še preveč moči in so v stanju držati precej visok tempo. Tako prvih 15 km odpeljeva v brutalnem tempu. Po cesti, ki se rahlo vzpenja navzgor sem vseskozi na gumi partnerja in do zožanja pridem skoraj mrtev. K sreči se izogneva zastoju in močno zmanjšava tempo, saj takšno ekstremno dirkanje ni več potrebno, niti ga nebi zdržal(a). 

Preostanek etape še vedno voziva precej hitro, na okrepčevalnicah se za razliko od Transpyra ne ustavljava, oziroma so postanki ekspresni (da ne izgubiva skupinice) in cilj doseževa bistveno hitreje, kot sem računal. Za 102 km porabiva 4h 34min in končava na 105. mestu absolutno (med nekaj več kot 500 dvojicami). 

Dan 2: 79km, 2.800 v.m.

Drugi dan sem kar precej čutil noge in upal, da se mi to ne bo poznalo. Etapo sva načrtno odpeljala počasneje kot prvo, z rezervo in vseeno napredovala na 98. mesto absolutno. Etapa je bila res čudovita; strmi klanci, lepi razgledi, spusti po flow progi, tehničen del čez mokre korenine z vrhuncem etape v (sicer nepomembnem) ciljnem šprintu petih ekip, ki sva ga povrh še dobila. 

Deli, kjer je bilo potrebno hoditi so bili kar pogosti in eden izmed manj prijetnih delov dirke

Počasi sem začel ugotavljati kje so moje šibke točke in kje sem komparativno boljši od ostalih. Veliko časa sem v primerjavi z ostalimi na primer izgubil na kratkih klancih, kjer so jih vsi odšprintali, pri pospeševanjih in pri tehnično nezahtevnih spustih po makadamu. Pri dolgih klancih, vožnji po ravnini, tehnično zahtevnih spustih in spustih po asvaltu pa sem brez težav druge vsaj držal, če že ne prehiteval. 

Zaradi treninga triatlona, kjer je point to, da si v stanju držati enako intenzivnost skozi daljše časovno obdobje so mi ustrezale ravnine in dolgi klanci, odsotnost šprintov na treningih pa se je odrazila v tem, da drugim v njih in kratkih klancih enostavno nisem bil kos. Zaradi kolesa - 14 let starega Gary Fisherja (s 26'' kolesi in V-zavorami) sem po eni strani zaostajal na nezahtevnih spustih, saj sem imel bistveno slabšo zavorno moč in oprijem. Odsotnost disk zavor in visok tlak v zračnicah (2-2.3 bar spredaj in 3 bar zadaj, da sem preprečil snake-bite) se je odrazila v slabem oprijemu gume s podlago in strahu, da mi ob pre-agresivnem zaviranju zaradi vroče zavorne površine raznese zračnico. Po drugi strani pa sem bil na tehnično zahtevnih spustih navajen na to, da zadnje kolo nima stika s podlaga in da pač prosto plava.

Legendarni Gary

Dan 3: 118 km, 3.600 v.m.

Tretji dan sem bil že kar utrujen, hkrati pa me je res zanimalo, kako utrujeni so ostali. Na sporedu je bila kraljevska etapa s 118km in 3.600 v.m. Na začetku etape nas je čakal dooooolg klanec, kjer smo pridobili skoraj 1.900 v.m. Po informacijah organizatorja, naj bi bil prvih 18 km lep makadam, sledilo pa naj bi 6 km hoje. 

Večina nas je bila mnenja, da tistih 6 km hoje pomeni le, da bo teren tehničen in da ga večina resda ne bo vozila, mi pa ga pač bomo in da bo hoje maksimalno 1-2 km. S partnerjem etapo začneva precej hitro, da se izogneva potencialni gneči na delu, kjer bi bilo potrebno hoditi. Na 18. kilometru vzpona, kjer večina ljudi že začne hoditi (ja, organizator je imel prav), pa s partnerjem vseeno še poskušava voziti precej tehničen predel. Kar se izkaže za največjo neumnost. Partner z zadnjim menjalnikom udari ob skalo, ki mu menjalnik potegne med napere zadnjega kolesa in ga odlomi. Edina rešitev je pretvorba kolesa v singlespeed.  

Singlespeed conversion. Tačas najbrž kolesarski servis z najlepšim razgledom.

Odmontirava menjalnik, skrajšava ketno in začneva hoditi kot vsi ostali. V tem trenutku se k sreči še ne zavedava kako težko bo nadaljevanje etape (še 100 km in ca. 1.700 višincev). Sledi 6-kilometrski odsek, kjer je bilo potrebno hoditi in kolo peljati ob sebi oziroma ga nositi. Pot je potekala po planinski poti, ki je uničevala kolesarske čevlje. Kot sva izvedela po tekmi, je belgijskemu nesrečnežu po dveh kilometrih hoje počil karbonski podplat, ki ga je nato preostale 4 km drezal v podplat, in njegova avantura se je krvavo končala. Tudi partnerju je odstopil podplat in od te etape dalje, sva ga vsak dan znova obvila z selotejpom. 

Selotejp in vezice so nuja na daljših dirkah, saj z njimi lahko odpraviš marsikatero težavo

Zadnjih 40 m vzpona in nato spusta poteka po sneženi zaplati, ki vsaj malo popestri hojo. Končno dosežemo najvišjo točko te etape in pričnemo s spustom. 

Strm spust se kmalu konča in sledi ca. 45 km zelo položnega spusta, kjer vsi ostali vozijo med 30 in 40 km/h. S partnerjem žal ne moreva, saj zaradi  singlespeeda ne more poganjati več kot 15 km/h. Zato se me po ravnini drži za dres ali podsedežno oporo in komaj držim 25 km/h. Kmalu ugotoviva, da bo etapa zelo dolga, če zadnjega menjalnika ne uspeva usposobiti. Zato kličem organizatorja in ga vprašam, če lahko na drugo okrepčevalnico (na 80. kilometru) pripelje nov menjalnik in ketno, da popraviva kolo. A organizator je neomajen. Med tekmo se tekmovalcem ne sme nuditi pomoči. Lahko le poskrbi za prevoz do cilja, a v tem primeru sva diskvalificirana. Z odgovorom sva se pač morala sprijazniti in tako požreti sanje o lepi etapni in skupni razvrstitvi. To najbrž mene niti ni prizadelo toliko kot partnerja, ki je na tekmo prišel v res izvrstni formi in odločen, da poseževa čim višje. Po 80. kilometru se "ravnina" konča in začnejo se klanci. Razmerje je sedaj pretežko, da bi partner lahko normalno odvozil klance. Zato vse klance odpelje stoje dokler pač gre, nato pa ga sam rinem proti vrhu kolikor imam moči in nato spet nadaljuje stoje. Na ta način sva odkolesarila vse klance, žal pa izgubila ogromno energije. Na ta način prikolesariva do cilja po 8h 45min. Glede na tekmovalce s katerimi sva pretekla dva dni končala etapo sva izgubila med dvema urama in 2h 20 min, hkrati pa izgubila še precej več energije. Posledično sva padla na 146. mesto absolutno. Po tekmi partner končno lahko zamenja menjalnik in kolesa so pripravljena na nov dan.

Dan 4: 90 km, 2.500 v.m. 

Četrti dan sva štartala pod vtisom preteklega dne. Bolj umirjeno, saj je bilo sanj o vidnejši uvrstitvi konec. Vendar pa sva tekom etape spet pridobila motivacijo in začela stopnjevati tempo. 

Etapa je postregla z dolgim zelo položnim klancem in nato spustom v Cortino d'Ampezzo v dolžini 30 km. Na tem odseku smo partner, njegov nizozemski kolega Heike in jaz močno navili tempo in noben nam ni mogel slediti niti v zavetrju. Samo na tem odseku smo prehiteli preko 40 kolesarjev. Heike se je celo žrtvoval za najino končno uvrstitev in opravil večino vožnje spredaj. Čim se je v Cortini začel vzpon na Rifugio Cinque Torri se nama je umaknil in rekel, da je on za danes delo opravil, midva pa sva mu morala obljubiti, da z enako zagnanostjo do konca odpeljeva to etapo. V skoraj istem trenutku je vročinska nevihta poskrbela za močan dež, ki pa je bil kot naročen, da sva lahko vzpon opravila v hudem tempu, kjer sva pridobila novih 20 mest :) Vzpon se je končal s prečudovitimi razgledi na znamenite stebre Cinque Torri in če ne bi bila tekma, bi se zagotovo ustavil in užival v razgledu. 

Etapo sva končala še pred novo vročinsko nevihto in napredovala na 131. mesto. Dober rezultat nama je vlil upanje, da se do zadnjega dne uvrstiva v prvo stoterico, za kar pa bi morala nadoknaditi kar 1 h 10 min. Veliko, a glede na pretekle dni ne nedosegljivo. Sploh pa sva ugotovila, da je ostalim tekmovalcem moč začela upadati veliko bolj kot nama.

Dan 5: 73 km, 3.100 v.m. 

Peti dan so bili na sporedu v bistvu sami klanci in zelo malo spusta, kar mi je zelo ustrezalo :) Edini omembe vreden spust je sledil z zadnjega vzpona. Sprva tehnično zahteven, nato asvaltirana cesta, za konec pa tehnično zahteven enduro odsek. 

Tako na spustu nisva izgubila nobenega mesta. Na enduro odseku se je nabrala velika množica, zaradi katere sem postal preveč pogumen. Na travnatem delu so gume pri poskusu zaviranja izgubile stik s podlago in 10 m sem nenadzorovano drsel, nato pa so gume k sreči spet zagrabile, ravno dovolj hitro, da sem ovinek speljal kar po koreninah ob robu ovinka (podobno kot je pred parimi leti uspelo Bode Millerju z vožnjo po zaščitni ograji). Folk si je najbrž mislil kako noro obvladam kolo, jaz pa sem se skoraj do cilja tresel pod vplivom potencialnega padca, ki se pri hitrosti preko 60 km/h vsekakor nebi končal prijetno. Prebila sva se na 117. mesto in uvrstitev v stoterico se je zdela še za kanček bolj verjetna.

Dan 6: 89 km, 2.500 v.m.

Na jutro šestega dne sem se zjutraj počutil zelo slabo in za razliko od vseh ostalih dni, sva s partnerjem na prvi klanec izgubila kar precej mest. Enostavno nisem mogel zavrteti nog. Sledil je tehnično zahteven spust, kjer je večina ljudi hodila, s partnerjem pa sva ena redkih vozila. Resda sem tu vknjižil že četrti izgubljeni bidon na tekmi in dva nova padca, sva pa tu pomojem nadoknadila ves izgubljeni čas na vzponu. K sreči so tudi noge prišle k sebi in v nadaljevanju sva zopet dirkala kot pretekle dni, kar je zadoščalo za napredovanje na 110. mesto absolutno. 

Zavedala sva se, da je do konca le še ena etapa, pridobiti pa je potrebno še 10 mest. Zadnji dan bo torej šlo na nož. Najbrž so tudi ostali odločeni, da izboljšajo rezultat, ali pa vsaj ohranijo dosedanjega. Vseeno sva optimistična, da nama bo uspelo. Na najino srečo celo noč dežuje, kar pomeni, da bodo spusti precej težji kot sicer, hkrati pa se bo tudi ohladilo.

Dan 7: 75 km, 2.600 v.m.

Zadnji dan sem bil zelo vesel, saj sem že čutil, da je cilj blizu. Kolo je zdržalo, prav tako telo in tudi če pride danes do kakšne krize ali tehničnih težav, bi se vsaj v teoriji lahko tudi hodilo do konca. Etapo že od štarta začneva na polno in voziva v skupini, ki je zagotovo enega ranga višje od najine. Očitno prvi niso pripravljeni raskirati končanja dirke za pridobitev kakšnega mesta. 

Ko po spustu s prvega hriba prinoriva do asvaltne ceste, se izkažeta dva italijanska specialkarja. Kljub pregovornemu sovraštvu cestnih in gorskih kolesarjev naju prehitita in nama pokažeta, naj voziva v njunem zavetrju. Približno 4-kilometrski odsek naju tako vlečeta cestna kolesarja s hitrostjo okoli 40 km/h, tako da prehitimo kar nekaj sotekmovalcev. Nato je zabave konec, saj se začne zelo dolg in najbolj strm klanec na celi dirki. Pulz v višavah, noge pečejo, švic teče v potokih. Tako težkega vzpona nisem vozil v življenju in po etapi se s tem strinja tudi večina sotekmovalcev. Klanec je bil ravno toliko strm, da si ga poskusil odpeljati in ne sestopiti. Če ti je guma zakopala si moral sestopiti in do naslednjega ovinka hoditi. Najstrmejši odseki so bili prekriti z betonom in tam je kadenca komaj še dosegala 40 obratov na minuto. K sreči je bilo tudi tega klanca konec. 

Sledil je krajši vzpon in nato še 10 km do cilja. Z zadnjega klanca s partnerjem spet priletiva sama in upava, da naju po ravnini ne ujame kakšna skupinica. Kakšen kilometer voziva na polno, da se to ne bi zgodilo in z željo po uvrstitvi v stoterico. Spet se izkažejo Italijani. Prehiti naju tip v belem Fiatu in nama pokaže naj voziva za njim. Kakšno veselje. Po ravnini vozi med 40 in 50 km/h in komaj mu slediva. Noge kot beton, ampak zavedanje, da naju nihče ne bo ujel in dejstvo, da sva prehitela še 6 kolesarjev nama da motivacijo, da avta ne izpustiva. Pripelje naju slab kilometer do cilja, malo za dva tekmovalca. Odločiva se, da v ciljnem šprintu obračunava še z njima. S šprintom začnem že pol kilometra pred ciljem in s partnerjem ga suvereno dobiva. 

Čeprav je z vidika končne uvrstitve to popolnoma nepomembno, nama to prinese neizmerno zadovoljstvo. Po prihodu v cilj drug drugemu čestitava za nor teden in partner pa mi tudi čestita za odlično vožnjo, saj je videl, da od sebe ne bi mogel stisniti niti atoma moči več. To je bil moj maximum. Zaveda se tudi, da je za slabšo uvrstitev kriv predvsem njegov odlomljen menjalnik. Kar sva naredila, sva naredila, sedaj le še čakava, da v cilj prikolesarijo ostali in vidiva, ali je hitra vožnja zadoščala za udarno stoterico. 

Po objavi neuradnih rezultatov nama odleže. Dosegla sva 98. mesto!!!!!!!!!! Ob tej priložnosti se tudi sam strinjam, da je čas za pivo in pico. (Sedaj, ko pišem tale zapis sem ob preverjanju uradnih rezultatov opazil, da so naju premestili na 102. mesto.) 

Če v tretji etapi partner ne bi odlomil menjalnika bi končala nekje med 60. in 70. mestom. Strinjava se, da v prihodnosti dirko ponoviva in dokaževa kaj lahko storiva, če nama tehnika ne ponagaja. Sem pa vsaj vesel, da je moje kolo zdržalo skoraj brez problemov; nobene počene zračnice, le 2x zvit menjalnik, za kar pa so serviserji brez težav poskrbeli.

Po pivu in pici sledi še pravi cilj tekme in sicer na Gardskem jezeru. Večina tekmovalcev se je zadovoljila s prečkanjem senzorja, s Heikejem pa sva odločena, da dirko speljeva do konca. Edini problem je, da je jezero povsod v bližnji okolici globoko vsaj 10 m in ker s kolesom še nikoli nisva zapeljala v vodo nisva prepričana, ali bo kolo plavalo ali potonilo. Na koncu vseeno prevlada želja po hitri ohladitvi in zapeljeva se v jezero. Sočasno tudi ugotoviva, da kolo plava na vodi :D Ko to vidijo tudi ostali, se nekateri opogumijo in nama sledijo, ampak občutek, da si to izvedel prvi ostane.

Transalp je vsekakor bolj dirka kot avantura. Na štartni listi je večina imen gorskega kolesarstva - od nacionalnih do svetovnih prvakov in dejstvo da se lahko primerjaš z njimi ti vsekakor da dodatno spodbudo, da dosežeš svoje meje. Super vzdušje med in po tekmi pa je še dodaten plus, ki vsekakor poskrbi, da jo vsak resen gorski kolesar uvrsti na svoj seznam (in jo tudi odvozi!). 

Še uradni recap dirke.

IronMan Maastricht 2015

Umestitev letošnjega Ironmana v koledar tekem ni bila najbolj posrečena, saj sem v zadnjih osmih tednih pred tekmo nastopil na kar treh večdnevnih MTB tekmah. Najprej na Bike4Peaks, nato pa še na Transpyru in Transalpu. Kdor se kaj spozna na gorsko-kolesarske tekme bo vedel povedati, da sta zadnji dve eni izmed najtežjih MTB tekem na tem planetu. Vse skupaj se je tako nabralo za kar 1.700 km tekem s 46.000 višinskimi metri višincev. Čeprav sem na tekmah zelo užival, pa so me kar precej utrudile in v tednu pred Ironmanom sem čutil precejšnjo splošno utrujenost. Zato sem (razen pre-race treninga en dan pred Ironmanom) v zadnjem tednu pred tekmo opravil le dve 20-minutni razplavanji. Ker pa sem k sreči lani Ironmana že oddelal, nisem bil prav nič živčen, zato je bil spanec res kvaliteten in se mi je uspelo res kar najbolje regenerirati v danem času.

Na prizorišče tekme sem se odpravil le dva dni prej. Z kolegom Gregom, s katerim sva opravila tudi precej kolesarskih treningov, sva v petek po službi poletela v Bruselj, od tam pa s taksijem v Maastricht. V Maastricht sva prišla šele okoli 23. ure. Po hitri namestitvi v hotelu sva se odpravila po mestu, da najdeva kakšno picerijo/špageterijo. Ker Maastricht ni ravno velemesto, je bilo vse (razen lokalov in klubov, kamor pa si dva dni pred tekmo nisva upala :) ) zaprto. Razen mekca. Ker se carbo-loadingu nisva želela odreči, je bil tudi McD dobra izbira. Zaspal sem okoli polnoči, kot da bi me odklopil.

Naslednji dan sva začela že zgodaj zjutraj. Ker sem kolo transportiral z avionom, je bilo jutro rezervirano za sestavljanje kolesa. Potem sva se odpravila pogledat center Maastrichta in iskat najboljši plac za zajtrk. In želja se nama je uresničila. All-you-can eat na glavnem trgu. Čudovito! Kot del splošne pred-tekmovalne politike sva all-you-can-eat vzela smrtno resno. Kot volkova sva planila nad samopostrežni bar. Če so ljudje sprva morda še mislili, da so naju samo oči in da bo večina hrane ostala na krožniku nedotaknjena, so kmalu spoznali, da gre za posebno vrsto homo-sapiensa: triatlonec. Povsem jih je dotolklo to, da je sledil repete :D

No, po zajtrku so sledili registracija in pre-race priprave. Ker se je na tem IM plavalo v reki, ki pa dan pred tekmo še ni bila zaprta za ladijski promet, je bil problem opraviti plavalni trening. Osebje IM nama ni dovolilo, da v reku plavamo. Problem sva rešila na enostaven način. Po balkansko sva se sprehodila po reki navzdol, kjer naju osebje ni moglo videti in začela s plavanjem. Ko je že kazalo, da bo trening minil brez večjih težav, pa naju je iz vode po hitrem postopku odgnal vlačilec, ki je plul ravno v najini smeri. Iz varnostnih razlogov sva predvidevala, da kapitan najbrž ne pričakuje navzočnosti plavalcev v vodi in se orientira le po bregovih reke, zato bi bilo pametno opraviti hiter šprint do brega. Po plavanju sva opravila še lahek tek in kolo. Ko je po 15. min kolesa kazalo, da je vse OK, Gregu poči guma. Jo probava zaflikat z VittorioPitStop, pa ni šlo. Razlog: povožen žebljiček. Čakava in k sreči se naju usmili prijazna gospa, ki Gregata sprejme na zadnji sedež skuterja in ga odpelje do hotela, kjer zaflikava gumo. Moje priprave potekajo brez težav. Pridem v hotel in se odločim, da pred oddajo le še za 3 mm dvignem sedež. Ko že zategujem vijak podsedežne opore (z momentnim ključem!) pa se zasliši čuden pok. Najprej pomislim, da sem počil kar celo podsedežno oporo. Šit. Odšraufam vijak in vidim, da je podsedežna opora ok. Kaj je torej počilo? Še enkrat poskusim zašponati oporo in vidim, da sem prevrtal navoj. Vijak zato ne drži sedežne opore, ki pade v geštel. In to se mi zgodi dan pred tekmo, 3 ure do bike check-ina. Kot da se ne bi nič zgodilo, pripraviva vse vrečke, hrano ipd. in se s kolesi odpraviva proti check-inu. Upam, da mi bo uradni serviser uspel kolo zrihtati. Ker uradni serviser pri sebi ni imel ustreznih vijakov in matic je poklical ženo, ki jih prinese. Tako mu k sreči uspe popraviti kolo. Čeprav samega navoja nismo popravili, pa smo z vijakom in matico kar od zunaj zategnili oporo, tako da je držala sedež na svojem mestu. Kakšno olajšanje. Upal sem samo, da home-made rešitev zdrži celo tekmo. Po drami v zadnjem trenutku je kolo uspešno parkirano v tranziciji, vrečke oddane in čas je za spanje. Tudi danes k sreči nobene nervoze in brez težav zaspim.

Race-day (2. avgust): ob 5. uri me zbudi budilka in kot veliki rutiner v miru pojem čokolešnik in z Gregom se odpraviva do štarta. Na kolesi namestiva čevlje, hrano bidone, si oblečeva neopren in oddava post-race bag. Opraviva celo pre-race swim, kar meni ponavadi nikoli ne uspe. Zato mi uspe res mojstrsko namestiti wetsuit. Počutim se super, še vedno nič živčen. Štart je tipa rolling in sam sem mnenja, da bi ga morali uvesti na vseh IM tekmah. Čakamo le še na pok štartnega topa, ki končno preglasi navijače. Živčnost tudi pri vseh ostali izgine in v vrsti se začnemo pomikati proti vodi. Vzdušje pa čudovito. 

Carski štart

Zaradi rolling-starta vsak začne plavati v zastavljenem tempu in nič ni pretepanja. Plavati začnem umirjeno. Ker plavamo po reki, ki teče čez mesto je plavanje zanimivo. Najprej plavamo s tokom in opazujem hiše na eni strani reke. Po dveh km obrnemo in začnemo plavati proti toku, česar pa skoraj nisem opazil. 

Takointako so bile roke že utrujene in pulz v višavah. Skeniram še drugo stran reke in kar kmalu že izhod iz vode. Zaradi težkega poudarka na kolesu, sem letos od aprila dalje plaval le enkrat tedensko. Zato sem pozitivno presenečen nad časom plavanja: 1h 1min.

Plavanje na IM mi je bilo še vsakič do sedaj užitek

Tudi tranzicija poteka brez težav in že sem na kolesu. Začnem navijati zastavljene watte in nabirati kilometre. Ni veliko junakov, ki bi padli mimo mene. No, na 20. km me dohiti in prehiti skupina desetih kolesarjev, ki vozijo drug drugemu "na gumi". Neverjetno. Prav razjezi me, ko na IM tekmah vidim toliko draftanja. No, skupinico pustim naprej, saj se odločim, da ta IM oddelam brez nespametnega dirkanja, sploh pa brez kakšnega rumenega/rdečega kartona. Hitro opazim, da proga ni tako ravninska, kot jo je organizator opisal v svojih dokumentih (namesto 800 v.m. se je nabralo ca. 1.300 v.m.). Zato tudi hitrost ni takšna, kot sem pričakoval. Poleg tega pa ritem motijo tudi nešteti ovinki in odseki po granitnih kockah (ki mi mimogrede odnesejo še slamico prednjega bidona). Na 70. kilometru ugotovim, da čas še zdaleč ne bo tako dober, kot sem pričakoval in malo se začnem živcirati. 

Prvi krog mine v času 2:35. Sam sem pričakoval bolj v stilu 2:25. Zato začetek drugega kroga malenkost bolj pritisnem in upam, da bodo noge zdržale. Na 120. km pa kriza. Enako kot na lanskem IM v Celovcu. Sprva sem mislil, da bo le kratkotranja, takšna kot lani. A žal temu ni tako. Noge so iz kilometra v kilometer težje in watte z muko držim, dokler ne začnejo padati. Še vedno me noben ne prehiti, a občutek ni dober. Na 140. kilometru me dohiti nova skupinica, ki tudi tekmuje, kot da je na malo daljšem olimpiku. Ti me niti ne razjezijo toliko, ker se sedaj že intenzivno posvečam svojim problemom. Noge so kar utrujene in že sedaj vem, da bo maraton pekel...ampak tako pač je. Iz sebe iztisnem še tistih nekaj atomov, da končam s 185 km dolgim kolesarskim delom. S kolesom končam v 5h 26min in zdi se mi strašansko slab čas (ampak na koncu vidim, da je najhitrejši kolesar potreboval 4h 43min in da čas niti ni bil tako slab).

Že na začetku teka vidim, da so noge v bistvu nefunkcionalne. Pričakoval sem svežino vsaj do 10. kilometra in nato mučenje do konca, ampak zgleda bo današnji dan s peklom postregel že prej :) Ne bom lagal; že po prvem kilometru sem razmišljal o odstopu. Noge težke, tempo slab. Edino kar je bilo ok je bil želodec. Nekako sem se prepričal, da prvi 14-kilometrski krog (od treh) odtečem in si tako ogledam mesto, potem pa magari odstopim. Ker je vse v glavi je fora samo, da se prepričaš, da ne odstopiš v danem trenutku. 

Tečem počasi, da se ne bi slučajno kaj zalomilo. Nočem fasati še krčev ali razdraženega želodca. Množica ob progi je čudovita. Navijajo, berejo tvoje ime in vpijejo motivacijske stavke. Pravzaprav niti ni važno kaj vpijejo. Važno je le to, da vidijo, da se trudiš in ne odnehaš. Par pijanih mladcev te ob vsakem mimohodu celo vpraša, ali naj te zalijejo z vodo ali ne. No, na koncu te zalijejo ne glede na odgovor, kdo izmed njih celo s pivom. Želodec zaenkrat zaposlujejo banane, pomaranče in voda. Upam, da to traja čim dlje, ampak glede na izkušnje na to ne računam in se v glavi pripravim na resen  mind-fuck (se opravičujem izrazu). Za maraton na IM sploh velja rek: "At km 23, the body becomes a hell of a good negotiator. In če v glavi kompas ni dobro skalibriran, se kaj hitro pripeti DNF. Prvi krog je k sreči pod streho in odločim se, da se podam še v drugega. Drugi krog je v bistvu ista zgodba. Dodatno veselje mi sedaj predstavljajo tekmovalci, ki so ravno začeli teči. Z velikim ponosom razkazujem zeleno zapestnico, ki kaže, da je en krog že za mano. Hkrati pa ljubosumno opazujem tiste redke izbrance, ki tečejo že z modro zapestnico, kar pomeni, da sta za njimi že dva kroga in da v bistvu že pičijo proti tretji zapestnici in proti cilju. Končno se podam še v zadnji krog. Sedaj že vem da mi bo uspelo, pa tudi če fašem krče in me začne zezati še želodec. Magari hodim ali pa se valjam do cilja. K sreči se to ne zgodi in tudi tretji krog mine brez posebnosti. Kmalu namesto v nov krog zavijem proti cilju. 

Zaključek IronMana je vedno fantazija, s katero se lahko primerja le malokateri dogodek

Množica nori, ko vidi tekmovalca z rdečo zapestnico. Hud filing. Ljudje vpijejo, slikajo, komentator počasi že začne napovedovati, kdo bo novi soon-to-be-an-IronMan. Za zadnjih 20 m si res vzamem čas, uživam v ciljni ravnini, ki je ena redkih ravnin na tej tekmi (sem naivno verjel, da je Nizozemska ravna!) in z užitkom prečkam tisto črto, ki pove ali je bil kompas v redu skalibriran ali ne, ali si FINISHER ali ne. 

Čas: 10h 44min, kar je celih 59min slabše kot lani v Celovcu. Je pa realen pokazatelj utrujenosti, ki se je nabrala na zadnjih tekmah v povezavi s težavnostjo trase.

V cilju mi zelo odleže, da je tekma za mano, z vidika letošnje sezone pa tudi, da so za mano vse tekme, ki sem si jih zastavil. Da me torej čaka nekaj tednov zasluženega počitka oziroma lahkega treninga. 

Slovenska zasedba (od L proti D): Matic Modic, Karla Oblak, jaz in Gregor

Po objavi rezultatov ugotovim, da sem dosegel tretje mesto v kategoriji do 24 let. Čeprav sem imel med tekmo zelo slab filing, pa očitno le nisem tako slabo oddirkal. Dejstvo, da sem le za eno mesto zgrešil vstopnico za svetovno prvenstvo na Havajih pusti grenak priokus, a tako pač je. Če pomislim, to pri meni ne spremeni bistveno plana za naprej. Tudi če bi se kvalificiral na Havaje bi še naprej treniral enako zavzeto. Bi pa seveda na svetovnem prvenstvu nastopil že kakšno leto prej kot sicer. No, bo pa zato tekma na kateri mi bo uspelo še toliko več vredna :)

Vsekakor mi bo tale IM ostal v spominu