Bike Transalp MTB 2015

Prva tekma za leto 2015, za katero sem vplačal štartnino je bila ravno Transalp. Lahko rečem, da je bila glavni motivator, da sem letošnjo sezono TT in cestno kolo zamenjal za gorca. Transalp je legenda med MTB tekmami, saj je bila to prva večdnevna kolesarska tekma, ki poteka že od leta 1997, hkrati pa je merilo vsem ostalim etapnim MTB dirkam. Poteka vsako leto s štartom v Nemčiji (letos v Ruhpoldingu), preči Alpe in se vsakič konča na Gardskem jezeru v Italiji.

Izmed vseh tekem v letošnji sezoni je imela vsaj na papirju najbolj strašen profil. Kar 625 km z 19.360 višinskimi metri. Ker se tekmuje v dvojicah, sem za tekmo potreboval močnega sotekmovalca. Niti mi ni bilo potrebno dolgo časa iskati. Z Nizozemcem Derk Jan van Puttenom sva kar po internetu ugotovila, da sva dovolj kompatibilna, da na dirki nastopiva skupaj, pa še enake starosti sva. Glede na to, da je že celo življenje gorski XC kolesar, sem vedel, da za razliko od Transpyra to ne bo avantura, ampak dirka. V bistvu moja prva etapna "dirka". Glede na njegovih sub-70 kg in konstantnih 10-15.000 km z MTB letno sem vedel, da bo z njim odpeljati dirko velik izziv. Ampak jebiga, vsaj čakati mi ga ne bo treba :) Za razliko od njega pa sem imel več izkušenj z večdnevnih in nasploh daljših dirk. Tekom leta sva se preko FB obveščala o opravljenih treningih, kar hitro pa se je približal julij in s tem tekma (med 19.-25. julijem). V soboto, dan pred tekmo sva se šele prvič v videla v živo in na hitro predebatirala strategijo za teden pred nama. 

Dan 1: 102 km, 2.300 v.m.

Prvi dan se je začel bistveno prehitro glede na to, da dirka traja sedem dni. Vendar pa je bila to nuja. Organizator nam je dan prej na briefingu sporočil, da se približno 15 km po štartu cesta močno zoži in da lahko pričakujemo zastoje. Edina opcija torej, da ne naletiš na zastoj oziroma, da je ta čim manjši je, da do zožanja prideš med prvimi. Enostavna rešitev, do katere pa se dokopljejo tudi vsi ostali. Še večji problem je, ker imajo tudi slabše trenirani prvi dan še preveč moči in so v stanju držati precej visok tempo. Tako prvih 15 km odpeljeva v brutalnem tempu. Po cesti, ki se rahlo vzpenja navzgor sem vseskozi na gumi partnerja in do zožanja pridem skoraj mrtev. K sreči se izogneva zastoju in močno zmanjšava tempo, saj takšno ekstremno dirkanje ni več potrebno, niti ga nebi zdržal(a). 

Preostanek etape še vedno voziva precej hitro, na okrepčevalnicah se za razliko od Transpyra ne ustavljava, oziroma so postanki ekspresni (da ne izgubiva skupinice) in cilj doseževa bistveno hitreje, kot sem računal. Za 102 km porabiva 4h 34min in končava na 105. mestu absolutno (med nekaj več kot 500 dvojicami). 

Dan 2: 79km, 2.800 v.m.

Drugi dan sem kar precej čutil noge in upal, da se mi to ne bo poznalo. Etapo sva načrtno odpeljala počasneje kot prvo, z rezervo in vseeno napredovala na 98. mesto absolutno. Etapa je bila res čudovita; strmi klanci, lepi razgledi, spusti po flow progi, tehničen del čez mokre korenine z vrhuncem etape v (sicer nepomembnem) ciljnem šprintu petih ekip, ki sva ga povrh še dobila. 

Deli, kjer je bilo potrebno hoditi so bili kar pogosti in eden izmed manj prijetnih delov dirke

Počasi sem začel ugotavljati kje so moje šibke točke in kje sem komparativno boljši od ostalih. Veliko časa sem v primerjavi z ostalimi na primer izgubil na kratkih klancih, kjer so jih vsi odšprintali, pri pospeševanjih in pri tehnično nezahtevnih spustih po makadamu. Pri dolgih klancih, vožnji po ravnini, tehnično zahtevnih spustih in spustih po asvaltu pa sem brez težav druge vsaj držal, če že ne prehiteval. 

Zaradi treninga triatlona, kjer je point to, da si v stanju držati enako intenzivnost skozi daljše časovno obdobje so mi ustrezale ravnine in dolgi klanci, odsotnost šprintov na treningih pa se je odrazila v tem, da drugim v njih in kratkih klancih enostavno nisem bil kos. Zaradi kolesa - 14 let starega Gary Fisherja (s 26'' kolesi in V-zavorami) sem po eni strani zaostajal na nezahtevnih spustih, saj sem imel bistveno slabšo zavorno moč in oprijem. Odsotnost disk zavor in visok tlak v zračnicah (2-2.3 bar spredaj in 3 bar zadaj, da sem preprečil snake-bite) se je odrazila v slabem oprijemu gume s podlago in strahu, da mi ob pre-agresivnem zaviranju zaradi vroče zavorne površine raznese zračnico. Po drugi strani pa sem bil na tehnično zahtevnih spustih navajen na to, da zadnje kolo nima stika s podlaga in da pač prosto plava.

Legendarni Gary

Dan 3: 118 km, 3.600 v.m.

Tretji dan sem bil že kar utrujen, hkrati pa me je res zanimalo, kako utrujeni so ostali. Na sporedu je bila kraljevska etapa s 118km in 3.600 v.m. Na začetku etape nas je čakal dooooolg klanec, kjer smo pridobili skoraj 1.900 v.m. Po informacijah organizatorja, naj bi bil prvih 18 km lep makadam, sledilo pa naj bi 6 km hoje. 

Večina nas je bila mnenja, da tistih 6 km hoje pomeni le, da bo teren tehničen in da ga večina resda ne bo vozila, mi pa ga pač bomo in da bo hoje maksimalno 1-2 km. S partnerjem etapo začneva precej hitro, da se izogneva potencialni gneči na delu, kjer bi bilo potrebno hoditi. Na 18. kilometru vzpona, kjer večina ljudi že začne hoditi (ja, organizator je imel prav), pa s partnerjem vseeno še poskušava voziti precej tehničen predel. Kar se izkaže za največjo neumnost. Partner z zadnjim menjalnikom udari ob skalo, ki mu menjalnik potegne med napere zadnjega kolesa in ga odlomi. Edina rešitev je pretvorba kolesa v singlespeed.  

Singlespeed conversion. Tačas najbrž kolesarski servis z najlepšim razgledom.

Odmontirava menjalnik, skrajšava ketno in začneva hoditi kot vsi ostali. V tem trenutku se k sreči še ne zavedava kako težko bo nadaljevanje etape (še 100 km in ca. 1.700 višincev). Sledi 6-kilometrski odsek, kjer je bilo potrebno hoditi in kolo peljati ob sebi oziroma ga nositi. Pot je potekala po planinski poti, ki je uničevala kolesarske čevlje. Kot sva izvedela po tekmi, je belgijskemu nesrečnežu po dveh kilometrih hoje počil karbonski podplat, ki ga je nato preostale 4 km drezal v podplat, in njegova avantura se je krvavo končala. Tudi partnerju je odstopil podplat in od te etape dalje, sva ga vsak dan znova obvila z selotejpom. 

Selotejp in vezice so nuja na daljših dirkah, saj z njimi lahko odpraviš marsikatero težavo

Zadnjih 40 m vzpona in nato spusta poteka po sneženi zaplati, ki vsaj malo popestri hojo. Končno dosežemo najvišjo točko te etape in pričnemo s spustom. 

Strm spust se kmalu konča in sledi ca. 45 km zelo položnega spusta, kjer vsi ostali vozijo med 30 in 40 km/h. S partnerjem žal ne moreva, saj zaradi  singlespeeda ne more poganjati več kot 15 km/h. Zato se me po ravnini drži za dres ali podsedežno oporo in komaj držim 25 km/h. Kmalu ugotoviva, da bo etapa zelo dolga, če zadnjega menjalnika ne uspeva usposobiti. Zato kličem organizatorja in ga vprašam, če lahko na drugo okrepčevalnico (na 80. kilometru) pripelje nov menjalnik in ketno, da popraviva kolo. A organizator je neomajen. Med tekmo se tekmovalcem ne sme nuditi pomoči. Lahko le poskrbi za prevoz do cilja, a v tem primeru sva diskvalificirana. Z odgovorom sva se pač morala sprijazniti in tako požreti sanje o lepi etapni in skupni razvrstitvi. To najbrž mene niti ni prizadelo toliko kot partnerja, ki je na tekmo prišel v res izvrstni formi in odločen, da poseževa čim višje. Po 80. kilometru se "ravnina" konča in začnejo se klanci. Razmerje je sedaj pretežko, da bi partner lahko normalno odvozil klance. Zato vse klance odpelje stoje dokler pač gre, nato pa ga sam rinem proti vrhu kolikor imam moči in nato spet nadaljuje stoje. Na ta način sva odkolesarila vse klance, žal pa izgubila ogromno energije. Na ta način prikolesariva do cilja po 8h 45min. Glede na tekmovalce s katerimi sva pretekla dva dni končala etapo sva izgubila med dvema urama in 2h 20 min, hkrati pa izgubila še precej več energije. Posledično sva padla na 146. mesto absolutno. Po tekmi partner končno lahko zamenja menjalnik in kolesa so pripravljena na nov dan.

Dan 4: 90 km, 2.500 v.m. 

Četrti dan sva štartala pod vtisom preteklega dne. Bolj umirjeno, saj je bilo sanj o vidnejši uvrstitvi konec. Vendar pa sva tekom etape spet pridobila motivacijo in začela stopnjevati tempo. 

Etapa je postregla z dolgim zelo položnim klancem in nato spustom v Cortino d'Ampezzo v dolžini 30 km. Na tem odseku smo partner, njegov nizozemski kolega Heike in jaz močno navili tempo in noben nam ni mogel slediti niti v zavetrju. Samo na tem odseku smo prehiteli preko 40 kolesarjev. Heike se je celo žrtvoval za najino končno uvrstitev in opravil večino vožnje spredaj. Čim se je v Cortini začel vzpon na Rifugio Cinque Torri se nama je umaknil in rekel, da je on za danes delo opravil, midva pa sva mu morala obljubiti, da z enako zagnanostjo do konca odpeljeva to etapo. V skoraj istem trenutku je vročinska nevihta poskrbela za močan dež, ki pa je bil kot naročen, da sva lahko vzpon opravila v hudem tempu, kjer sva pridobila novih 20 mest :) Vzpon se je končal s prečudovitimi razgledi na znamenite stebre Cinque Torri in če ne bi bila tekma, bi se zagotovo ustavil in užival v razgledu. 

Etapo sva končala še pred novo vročinsko nevihto in napredovala na 131. mesto. Dober rezultat nama je vlil upanje, da se do zadnjega dne uvrstiva v prvo stoterico, za kar pa bi morala nadoknaditi kar 1 h 10 min. Veliko, a glede na pretekle dni ne nedosegljivo. Sploh pa sva ugotovila, da je ostalim tekmovalcem moč začela upadati veliko bolj kot nama.

Dan 5: 73 km, 3.100 v.m. 

Peti dan so bili na sporedu v bistvu sami klanci in zelo malo spusta, kar mi je zelo ustrezalo :) Edini omembe vreden spust je sledil z zadnjega vzpona. Sprva tehnično zahteven, nato asvaltirana cesta, za konec pa tehnično zahteven enduro odsek. 

Tako na spustu nisva izgubila nobenega mesta. Na enduro odseku se je nabrala velika množica, zaradi katere sem postal preveč pogumen. Na travnatem delu so gume pri poskusu zaviranja izgubile stik s podlago in 10 m sem nenadzorovano drsel, nato pa so gume k sreči spet zagrabile, ravno dovolj hitro, da sem ovinek speljal kar po koreninah ob robu ovinka (podobno kot je pred parimi leti uspelo Bode Millerju z vožnjo po zaščitni ograji). Folk si je najbrž mislil kako noro obvladam kolo, jaz pa sem se skoraj do cilja tresel pod vplivom potencialnega padca, ki se pri hitrosti preko 60 km/h vsekakor nebi končal prijetno. Prebila sva se na 117. mesto in uvrstitev v stoterico se je zdela še za kanček bolj verjetna.

Dan 6: 89 km, 2.500 v.m.

Na jutro šestega dne sem se zjutraj počutil zelo slabo in za razliko od vseh ostalih dni, sva s partnerjem na prvi klanec izgubila kar precej mest. Enostavno nisem mogel zavrteti nog. Sledil je tehnično zahteven spust, kjer je večina ljudi hodila, s partnerjem pa sva ena redkih vozila. Resda sem tu vknjižil že četrti izgubljeni bidon na tekmi in dva nova padca, sva pa tu pomojem nadoknadila ves izgubljeni čas na vzponu. K sreči so tudi noge prišle k sebi in v nadaljevanju sva zopet dirkala kot pretekle dni, kar je zadoščalo za napredovanje na 110. mesto absolutno. 

Zavedala sva se, da je do konca le še ena etapa, pridobiti pa je potrebno še 10 mest. Zadnji dan bo torej šlo na nož. Najbrž so tudi ostali odločeni, da izboljšajo rezultat, ali pa vsaj ohranijo dosedanjega. Vseeno sva optimistična, da nama bo uspelo. Na najino srečo celo noč dežuje, kar pomeni, da bodo spusti precej težji kot sicer, hkrati pa se bo tudi ohladilo.

Dan 7: 75 km, 2.600 v.m.

Zadnji dan sem bil zelo vesel, saj sem že čutil, da je cilj blizu. Kolo je zdržalo, prav tako telo in tudi če pride danes do kakšne krize ali tehničnih težav, bi se vsaj v teoriji lahko tudi hodilo do konca. Etapo že od štarta začneva na polno in voziva v skupini, ki je zagotovo enega ranga višje od najine. Očitno prvi niso pripravljeni raskirati končanja dirke za pridobitev kakšnega mesta. 

Ko po spustu s prvega hriba prinoriva do asvaltne ceste, se izkažeta dva italijanska specialkarja. Kljub pregovornemu sovraštvu cestnih in gorskih kolesarjev naju prehitita in nama pokažeta, naj voziva v njunem zavetrju. Približno 4-kilometrski odsek naju tako vlečeta cestna kolesarja s hitrostjo okoli 40 km/h, tako da prehitimo kar nekaj sotekmovalcev. Nato je zabave konec, saj se začne zelo dolg in najbolj strm klanec na celi dirki. Pulz v višavah, noge pečejo, švic teče v potokih. Tako težkega vzpona nisem vozil v življenju in po etapi se s tem strinja tudi večina sotekmovalcev. Klanec je bil ravno toliko strm, da si ga poskusil odpeljati in ne sestopiti. Če ti je guma zakopala si moral sestopiti in do naslednjega ovinka hoditi. Najstrmejši odseki so bili prekriti z betonom in tam je kadenca komaj še dosegala 40 obratov na minuto. K sreči je bilo tudi tega klanca konec. 

Sledil je krajši vzpon in nato še 10 km do cilja. Z zadnjega klanca s partnerjem spet priletiva sama in upava, da naju po ravnini ne ujame kakšna skupinica. Kakšen kilometer voziva na polno, da se to ne bi zgodilo in z željo po uvrstitvi v stoterico. Spet se izkažejo Italijani. Prehiti naju tip v belem Fiatu in nama pokaže naj voziva za njim. Kakšno veselje. Po ravnini vozi med 40 in 50 km/h in komaj mu slediva. Noge kot beton, ampak zavedanje, da naju nihče ne bo ujel in dejstvo, da sva prehitela še 6 kolesarjev nama da motivacijo, da avta ne izpustiva. Pripelje naju slab kilometer do cilja, malo za dva tekmovalca. Odločiva se, da v ciljnem šprintu obračunava še z njima. S šprintom začnem že pol kilometra pred ciljem in s partnerjem ga suvereno dobiva. 

Čeprav je z vidika končne uvrstitve to popolnoma nepomembno, nama to prinese neizmerno zadovoljstvo. Po prihodu v cilj drug drugemu čestitava za nor teden in partner pa mi tudi čestita za odlično vožnjo, saj je videl, da od sebe ne bi mogel stisniti niti atoma moči več. To je bil moj maximum. Zaveda se tudi, da je za slabšo uvrstitev kriv predvsem njegov odlomljen menjalnik. Kar sva naredila, sva naredila, sedaj le še čakava, da v cilj prikolesarijo ostali in vidiva, ali je hitra vožnja zadoščala za udarno stoterico. 

Po objavi neuradnih rezultatov nama odleže. Dosegla sva 98. mesto!!!!!!!!!! Ob tej priložnosti se tudi sam strinjam, da je čas za pivo in pico. (Sedaj, ko pišem tale zapis sem ob preverjanju uradnih rezultatov opazil, da so naju premestili na 102. mesto.) 

Če v tretji etapi partner ne bi odlomil menjalnika bi končala nekje med 60. in 70. mestom. Strinjava se, da v prihodnosti dirko ponoviva in dokaževa kaj lahko storiva, če nama tehnika ne ponagaja. Sem pa vsaj vesel, da je moje kolo zdržalo skoraj brez problemov; nobene počene zračnice, le 2x zvit menjalnik, za kar pa so serviserji brez težav poskrbeli.

Po pivu in pici sledi še pravi cilj tekme in sicer na Gardskem jezeru. Večina tekmovalcev se je zadovoljila s prečkanjem senzorja, s Heikejem pa sva odločena, da dirko speljeva do konca. Edini problem je, da je jezero povsod v bližnji okolici globoko vsaj 10 m in ker s kolesom še nikoli nisva zapeljala v vodo nisva prepričana, ali bo kolo plavalo ali potonilo. Na koncu vseeno prevlada želja po hitri ohladitvi in zapeljeva se v jezero. Sočasno tudi ugotoviva, da kolo plava na vodi :D Ko to vidijo tudi ostali, se nekateri opogumijo in nama sledijo, ampak občutek, da si to izvedel prvi ostane.

Transalp je vsekakor bolj dirka kot avantura. Na štartni listi je večina imen gorskega kolesarstva - od nacionalnih do svetovnih prvakov in dejstvo da se lahko primerjaš z njimi ti vsekakor da dodatno spodbudo, da dosežeš svoje meje. Super vzdušje med in po tekmi pa je še dodaten plus, ki vsekakor poskrbi, da jo vsak resen gorski kolesar uvrsti na svoj seznam (in jo tudi odvozi!). 

Še uradni recap dirke.

IronMan Maastricht 2015

Umestitev letošnjega Ironmana v koledar tekem ni bila najbolj posrečena, saj sem v zadnjih osmih tednih pred tekmo nastopil na kar treh večdnevnih MTB tekmah. Najprej na Bike4Peaks, nato pa še na Transpyru in Transalpu. Kdor se kaj spozna na gorsko-kolesarske tekme bo vedel povedati, da sta zadnji dve eni izmed najtežjih MTB tekem na tem planetu. Vse skupaj se je tako nabralo za kar 1.700 km tekem s 46.000 višinskimi metri višincev. Čeprav sem na tekmah zelo užival, pa so me kar precej utrudile in v tednu pred Ironmanom sem čutil precejšnjo splošno utrujenost. Zato sem (razen pre-race treninga en dan pred Ironmanom) v zadnjem tednu pred tekmo opravil le dve 20-minutni razplavanji. Ker pa sem k sreči lani Ironmana že oddelal, nisem bil prav nič živčen, zato je bil spanec res kvaliteten in se mi je uspelo res kar najbolje regenerirati v danem času.

Na prizorišče tekme sem se odpravil le dva dni prej. Z kolegom Gregom, s katerim sva opravila tudi precej kolesarskih treningov, sva v petek po službi poletela v Bruselj, od tam pa s taksijem v Maastricht. V Maastricht sva prišla šele okoli 23. ure. Po hitri namestitvi v hotelu sva se odpravila po mestu, da najdeva kakšno picerijo/špageterijo. Ker Maastricht ni ravno velemesto, je bilo vse (razen lokalov in klubov, kamor pa si dva dni pred tekmo nisva upala :) ) zaprto. Razen mekca. Ker se carbo-loadingu nisva želela odreči, je bil tudi McD dobra izbira. Zaspal sem okoli polnoči, kot da bi me odklopil.

Naslednji dan sva začela že zgodaj zjutraj. Ker sem kolo transportiral z avionom, je bilo jutro rezervirano za sestavljanje kolesa. Potem sva se odpravila pogledat center Maastrichta in iskat najboljši plac za zajtrk. In želja se nama je uresničila. All-you-can eat na glavnem trgu. Čudovito! Kot del splošne pred-tekmovalne politike sva all-you-can-eat vzela smrtno resno. Kot volkova sva planila nad samopostrežni bar. Če so ljudje sprva morda še mislili, da so naju samo oči in da bo večina hrane ostala na krožniku nedotaknjena, so kmalu spoznali, da gre za posebno vrsto homo-sapiensa: triatlonec. Povsem jih je dotolklo to, da je sledil repete :D

No, po zajtrku so sledili registracija in pre-race priprave. Ker se je na tem IM plavalo v reki, ki pa dan pred tekmo še ni bila zaprta za ladijski promet, je bil problem opraviti plavalni trening. Osebje IM nama ni dovolilo, da v reku plavamo. Problem sva rešila na enostaven način. Po balkansko sva se sprehodila po reki navzdol, kjer naju osebje ni moglo videti in začela s plavanjem. Ko je že kazalo, da bo trening minil brez večjih težav, pa naju je iz vode po hitrem postopku odgnal vlačilec, ki je plul ravno v najini smeri. Iz varnostnih razlogov sva predvidevala, da kapitan najbrž ne pričakuje navzočnosti plavalcev v vodi in se orientira le po bregovih reke, zato bi bilo pametno opraviti hiter šprint do brega. Po plavanju sva opravila še lahek tek in kolo. Ko je po 15. min kolesa kazalo, da je vse OK, Gregu poči guma. Jo probava zaflikat z VittorioPitStop, pa ni šlo. Razlog: povožen žebljiček. Čakava in k sreči se naju usmili prijazna gospa, ki Gregata sprejme na zadnji sedež skuterja in ga odpelje do hotela, kjer zaflikava gumo. Moje priprave potekajo brez težav. Pridem v hotel in se odločim, da pred oddajo le še za 3 mm dvignem sedež. Ko že zategujem vijak podsedežne opore (z momentnim ključem!) pa se zasliši čuden pok. Najprej pomislim, da sem počil kar celo podsedežno oporo. Šit. Odšraufam vijak in vidim, da je podsedežna opora ok. Kaj je torej počilo? Še enkrat poskusim zašponati oporo in vidim, da sem prevrtal navoj. Vijak zato ne drži sedežne opore, ki pade v geštel. In to se mi zgodi dan pred tekmo, 3 ure do bike check-ina. Kot da se ne bi nič zgodilo, pripraviva vse vrečke, hrano ipd. in se s kolesi odpraviva proti check-inu. Upam, da mi bo uradni serviser uspel kolo zrihtati. Ker uradni serviser pri sebi ni imel ustreznih vijakov in matic je poklical ženo, ki jih prinese. Tako mu k sreči uspe popraviti kolo. Čeprav samega navoja nismo popravili, pa smo z vijakom in matico kar od zunaj zategnili oporo, tako da je držala sedež na svojem mestu. Kakšno olajšanje. Upal sem samo, da home-made rešitev zdrži celo tekmo. Po drami v zadnjem trenutku je kolo uspešno parkirano v tranziciji, vrečke oddane in čas je za spanje. Tudi danes k sreči nobene nervoze in brez težav zaspim.

Race-day (2. avgust): ob 5. uri me zbudi budilka in kot veliki rutiner v miru pojem čokolešnik in z Gregom se odpraviva do štarta. Na kolesi namestiva čevlje, hrano bidone, si oblečeva neopren in oddava post-race bag. Opraviva celo pre-race swim, kar meni ponavadi nikoli ne uspe. Zato mi uspe res mojstrsko namestiti wetsuit. Počutim se super, še vedno nič živčen. Štart je tipa rolling in sam sem mnenja, da bi ga morali uvesti na vseh IM tekmah. Čakamo le še na pok štartnega topa, ki končno preglasi navijače. Živčnost tudi pri vseh ostali izgine in v vrsti se začnemo pomikati proti vodi. Vzdušje pa čudovito. 

Carski štart

Zaradi rolling-starta vsak začne plavati v zastavljenem tempu in nič ni pretepanja. Plavati začnem umirjeno. Ker plavamo po reki, ki teče čez mesto je plavanje zanimivo. Najprej plavamo s tokom in opazujem hiše na eni strani reke. Po dveh km obrnemo in začnemo plavati proti toku, česar pa skoraj nisem opazil. 

Takointako so bile roke že utrujene in pulz v višavah. Skeniram še drugo stran reke in kar kmalu že izhod iz vode. Zaradi težkega poudarka na kolesu, sem letos od aprila dalje plaval le enkrat tedensko. Zato sem pozitivno presenečen nad časom plavanja: 1h 1min.

Plavanje na IM mi je bilo še vsakič do sedaj užitek

Tudi tranzicija poteka brez težav in že sem na kolesu. Začnem navijati zastavljene watte in nabirati kilometre. Ni veliko junakov, ki bi padli mimo mene. No, na 20. km me dohiti in prehiti skupina desetih kolesarjev, ki vozijo drug drugemu "na gumi". Neverjetno. Prav razjezi me, ko na IM tekmah vidim toliko draftanja. No, skupinico pustim naprej, saj se odločim, da ta IM oddelam brez nespametnega dirkanja, sploh pa brez kakšnega rumenega/rdečega kartona. Hitro opazim, da proga ni tako ravninska, kot jo je organizator opisal v svojih dokumentih (namesto 800 v.m. se je nabralo ca. 1.300 v.m.). Zato tudi hitrost ni takšna, kot sem pričakoval. Poleg tega pa ritem motijo tudi nešteti ovinki in odseki po granitnih kockah (ki mi mimogrede odnesejo še slamico prednjega bidona). Na 70. kilometru ugotovim, da čas še zdaleč ne bo tako dober, kot sem pričakoval in malo se začnem živcirati. 

Prvi krog mine v času 2:35. Sam sem pričakoval bolj v stilu 2:25. Zato začetek drugega kroga malenkost bolj pritisnem in upam, da bodo noge zdržale. Na 120. km pa kriza. Enako kot na lanskem IM v Celovcu. Sprva sem mislil, da bo le kratkotranja, takšna kot lani. A žal temu ni tako. Noge so iz kilometra v kilometer težje in watte z muko držim, dokler ne začnejo padati. Še vedno me noben ne prehiti, a občutek ni dober. Na 140. kilometru me dohiti nova skupinica, ki tudi tekmuje, kot da je na malo daljšem olimpiku. Ti me niti ne razjezijo toliko, ker se sedaj že intenzivno posvečam svojim problemom. Noge so kar utrujene in že sedaj vem, da bo maraton pekel...ampak tako pač je. Iz sebe iztisnem še tistih nekaj atomov, da končam s 185 km dolgim kolesarskim delom. S kolesom končam v 5h 26min in zdi se mi strašansko slab čas (ampak na koncu vidim, da je najhitrejši kolesar potreboval 4h 43min in da čas niti ni bil tako slab).

Že na začetku teka vidim, da so noge v bistvu nefunkcionalne. Pričakoval sem svežino vsaj do 10. kilometra in nato mučenje do konca, ampak zgleda bo današnji dan s peklom postregel že prej :) Ne bom lagal; že po prvem kilometru sem razmišljal o odstopu. Noge težke, tempo slab. Edino kar je bilo ok je bil želodec. Nekako sem se prepričal, da prvi 14-kilometrski krog (od treh) odtečem in si tako ogledam mesto, potem pa magari odstopim. Ker je vse v glavi je fora samo, da se prepričaš, da ne odstopiš v danem trenutku. 

Tečem počasi, da se ne bi slučajno kaj zalomilo. Nočem fasati še krčev ali razdraženega želodca. Množica ob progi je čudovita. Navijajo, berejo tvoje ime in vpijejo motivacijske stavke. Pravzaprav niti ni važno kaj vpijejo. Važno je le to, da vidijo, da se trudiš in ne odnehaš. Par pijanih mladcev te ob vsakem mimohodu celo vpraša, ali naj te zalijejo z vodo ali ne. No, na koncu te zalijejo ne glede na odgovor, kdo izmed njih celo s pivom. Želodec zaenkrat zaposlujejo banane, pomaranče in voda. Upam, da to traja čim dlje, ampak glede na izkušnje na to ne računam in se v glavi pripravim na resen  mind-fuck (se opravičujem izrazu). Za maraton na IM sploh velja rek: "At km 23, the body becomes a hell of a good negotiator. In če v glavi kompas ni dobro skalibriran, se kaj hitro pripeti DNF. Prvi krog je k sreči pod streho in odločim se, da se podam še v drugega. Drugi krog je v bistvu ista zgodba. Dodatno veselje mi sedaj predstavljajo tekmovalci, ki so ravno začeli teči. Z velikim ponosom razkazujem zeleno zapestnico, ki kaže, da je en krog že za mano. Hkrati pa ljubosumno opazujem tiste redke izbrance, ki tečejo že z modro zapestnico, kar pomeni, da sta za njimi že dva kroga in da v bistvu že pičijo proti tretji zapestnici in proti cilju. Končno se podam še v zadnji krog. Sedaj že vem da mi bo uspelo, pa tudi če fašem krče in me začne zezati še želodec. Magari hodim ali pa se valjam do cilja. K sreči se to ne zgodi in tudi tretji krog mine brez posebnosti. Kmalu namesto v nov krog zavijem proti cilju. 

Zaključek IronMana je vedno fantazija, s katero se lahko primerja le malokateri dogodek

Množica nori, ko vidi tekmovalca z rdečo zapestnico. Hud filing. Ljudje vpijejo, slikajo, komentator počasi že začne napovedovati, kdo bo novi soon-to-be-an-IronMan. Za zadnjih 20 m si res vzamem čas, uživam v ciljni ravnini, ki je ena redkih ravnin na tej tekmi (sem naivno verjel, da je Nizozemska ravna!) in z užitkom prečkam tisto črto, ki pove ali je bil kompas v redu skalibriran ali ne, ali si FINISHER ali ne. 

Čas: 10h 44min, kar je celih 59min slabše kot lani v Celovcu. Je pa realen pokazatelj utrujenosti, ki se je nabrala na zadnjih tekmah v povezavi s težavnostjo trase.

V cilju mi zelo odleže, da je tekma za mano, z vidika letošnje sezone pa tudi, da so za mano vse tekme, ki sem si jih zastavil. Da me torej čaka nekaj tednov zasluženega počitka oziroma lahkega treninga. 

Slovenska zasedba (od L proti D): Matic Modic, Karla Oblak, jaz in Gregor

Po objavi rezultatov ugotovim, da sem dosegel tretje mesto v kategoriji do 24 let. Čeprav sem imel med tekmo zelo slab filing, pa očitno le nisem tako slabo oddirkal. Dejstvo, da sem le za eno mesto zgrešil vstopnico za svetovno prvenstvo na Havajih pusti grenak priokus, a tako pač je. Če pomislim, to pri meni ne spremeni bistveno plana za naprej. Tudi če bi se kvalificiral na Havaje bi še naprej treniral enako zavzeto. Bi pa seveda na svetovnem prvenstvu nastopil že kakšno leto prej kot sicer. No, bo pa zato tekma na kateri mi bo uspelo še toliko več vredna :)

Vsekakor mi bo tale IM ostal v spominu

Transpyr Coast2Coast MTB 2015

Po lanski kraljevski disciplini triatlona (ironmanu) in teka (maratonu) sem se odločil, da se v prihodnjem letu spopadem še z vzdržljivostnimi preizkušnjami v drugih športih. Glede na to, da sem bil na kolesu precej domač in da sem asvaltirane ceste v bližnji in niti ne tako bližnji okolici Ljubljane že neštetokrat predrajsal, odločitev za MTB tekme niti ni bila težka. V skladu z dosedanjim pristopom sem iskal težke tekme, takšne, ki so fizično in mentalno precej naporne, torej take, da motivacije za trening ob službi ne bi zmanjkalo. Kaj hitro sem takšne tekme tudi našel (Bike4Peaks (4-dnevna MTB tekma po Avstriji), Transpyr Coast2Coast MTB (7-dnevna MTB tekma čez Pireneje), Transalp (7-dnevna tekma čez Alpe) in pa še Ironman Maastricht, ki sem ga dodal bolj za zabavo, da ne bom povsem opustil plavalnega in tekaškega treninga) in se nanje prijavil še preden sem se dobro zavedal v kaj se spuščam. Tudi to je že na nek način klasika :) Toliko za uvod, da boste vedeli, zakaj letos povsem drugačne tekme kot pretekla leta.

Priprave za Transpyr so se sicer začele nekje meseca decembra. Ker gre za tekmo, ki se tekmuje v dvojicah (prijava sicer sploh ni mogoča), je bila prva misija sploh najti partnerja za nastop na tekmi. Ker ne izhajam iz MTB krogov nisem poznal gorskih kolesarjev, ki bi bili sposobni in pripravljeni odpeljati to tekmo. Na veliko srečo se je vabilu na bicikel.com forumu odzval kasnejši sotekmovalec (partner) Vital. Če se prav spomnim, sva se prvič glede skupnega nastopa po telefonu slišala v petek, v soboto pa je bil zadnji dan (cenejših) prijav. Zato sva se precej na slepo odločila, da sva "kompatibilna" in da nastopiva skupaj. Naslednji dan sva bila že prijavljena. Od prijave do nastopa na tekmi je bilo seveda potrebno opraviti še 1000 in eno stvar (rezervacija letala, prenočišča, naštudirati bus povezave do štarta, pridobiti kolesarsko licenco, pripraviti checklist stvari za s seboj, se zmeniti za izposojo kolesarskega kovčka (hvala Karla!) ipd.). Tudi to sva uspešno opravila, marsikatero stvar v zadnjem trenutku (prednji zobnik mi je na primer uspelo skriviti v zadnjem tednu pred tekmo). Treningi so bili čez zimo posvečeni predvsem kolesu, ponavadi cestno kolo v soboto (5-7h) in pa še MTB tura v nedeljo (3-8h). Še zdaj se spomnim, da sem bil prav vesel, da je bilo že konec vikenda in da sem lahko šel v ponedeljek v službo, saj so me noge komajda še držale :D

No in počasi se je približal junij. Najprej je bila na sporedu štiri-dnevna MTB tekma Bike4Peaks po Avstriji, kjer sem dirkal po občutku, pritisnil če se mi je zljubilo, nisem pa ravno pretiraval. Zadnji dan tekme sem se na nek način razpeljal, da bi se do Transpyra, ki je bil na sporedu čez 1 teden sigurno spočil. Ugotovil sem, da sem s tekmo izvrstno stopnjeval formo (čeprav to niti ni bil namen), kar bom z veseljem upošteval v prihodnjih letih.

Čeprav me je B4P spravil v vrhunsko formo, pa me zaradi obilnega deževja na vročino ni pripravil

Čez dober teden pa se je v praksi začel odvijati tudi projekt Transpyr. V petek po službi hitro domov po prtljago in z GoOptijem v Benetke. Žal sem na letališče prišel 5 ur pred letom in dolgčas preganjal s Kindlom (hvala sestrica!). Da bi bilo veselje še večje, so let prestavili še za dodatno uro. S kolesom v kovčku na letališču k sreči ni bilo nobenih problemov. Petnajst pred polnočjo sem končno odletel proti Barceloni. Prihod v Barcelono okoli pol dveh zjutraj, z busom v center, nato pa še s taksijem do prenočišča, kjer me je že čakal partner. Ob treh zjutraj sem končno lahko zaspal.

Naslednji dan zjutraj pa nova misija: Barcelona - Roses. S kolesi v kovčku in nahrbtnikom na hrbtu s podzemno železnico do bus postaje in nato z busom do mesta Roses, kjer se je štartalo. V busu sem zgroženo opazoval števec temperature, ki se ni hotel spustiti pod 32. Tu se mi je že kar začelo dozdevati, da bo vročina faktor, ki se ga ne bo smelo zanemariti. In res, pridemo v mesto Roses ob obali Sredozemskega morja. Sonce žge, ampak k sreči veter z morja pomaga, da ne pregoriš.

Ekipa pripravljena na štart

Poziranje pred štartom

Popoldne mine ob sestavljanju kolesa in testriranju, da je vse OK sestavljeno in registraciji za tekmo. Seveda ugotovim, da ni vse ok; ker sem kolo transportiral z avionom, je tlak v vilici v zraku narasel in vilica je žal spustila. Sedaj na tleh je to pomenilo, da vilica ni bila pod tlakom, kar je pomenilo, da je bil skoraj v celoti "zabita". S tem se sprva nisem obremenjeval, saj sem računal, da jo bo popravil uradni serviser (ki se je sicer z nami premikal od mesta do mesta). Ampak žal temu ni bilo tako. Ker sem tekmoval s tako starim kolesom (za info: 14 let star aluminijast Gary Fisher, hardtail, V-zavore, 26" obroči in plašči z zračnicami), so se v tem času standardi že tolikokrat spremenili, da serviserji niso imeli nastavka, da bi napumpali stari Rock Shox SID. Hja, ni mi preostalo drugega, kot da vozim z zabito prednjo vilico in upam, da bodo imeli v katerem izmed krajev na poti kakšen kolesarski servis iz srednjega veka, ki bo imel adapter...

Staro kolo, ampak še vedno kos tudi najtežjim dirkam

Brez GPS-a ni mogoče pripeljati do cilja, saj proga povečini ni označena (včasih je potrebno kolesariti po brezpotju, kjer je navigiranje že z GPS-om podvig)

Iskanju servisa po celem mestu je sledilo kopanje v morju, nato pa še "pasta party", kjer smo se zbrali vsi kolesarji in na hitro, pred spanjem, zbasali čimveč špagetov. Vsak pač po svojih zmožnostih :) Še preden zaspim se ugibam zakaj tekma poteka konec junija/začetek julija in to v Španiji...in zakaj štart šele ob 8. uri zjutraj glede na vročino...

Vsak dan spanje v drugi telovadnici. Ni za izbirčne ;)

V današnjem svetu brez elektronike žal ne gre

No, prepričan sem, da je razlog utemeljen, najbrž bo hladneje, saj tekma poteka čez Pireneje, ki so navsezadnje le visokogorje. Ne glede na vse sem prepričan, da bom traso odpeljal v celoti.

Dan 1: 120km, 2.500 vm.

Dan 2: 115km, 2.600 vm.

Dan 3: 120km, 3.500 vm.

Dan 4: 95km, 3.400 vm.

Dan 5: 95km, 2.900 vm.

Dan 6: 135km, 3.200 vm

Dan 7: 95km, 2.500 vm.

Naslednji dan sem med prvimi, ki se zbudi. Ob 5. zjutraj že motim mir v telovadnici in na kolo nameščam GPS, bidone, s selotejpom limam čip, pregledujem plan etape ipd. Gre za prvo daljšo (enotedensko) dirko in ne vem ravno dobro kaj naj pričakujem; kakšen tempo naj sploh vzamem? Koliko jesti in piti? Koliko časa sploh vzamejo takšne etape? Je teren lep ali razrit?

Nabrati 100 km vsak dan po takem terenu je kar podvig, pa tudi če lepo zgleda :)

Usposabljanje kamerce pred tekmo

No, ob osmih štart in kolesarji optimistično začnemo mleti kilometre proti atlantski obali. Za razliko od drugih tekem na katerih sem nastopal, tu najprej opazim, da niti pred štartom, niti po štartu ni prerivanja. Carsko. Vsi sproščeno kolesarijo. Tudi najhitrejši. Najbrž se zavedajo, da na takšni dirki nima smisla hiteti, saj ti zmaga prvi dan ne pomaga kaj dosti, če zaradi tega trpiš naslednjih 6 dni. Kar se tiče temperature pa: že ob štartu je 25 stopinj in ko se od morja začnemo umikati proti notranjosti, se sočasno dviguje tudi sonce. Postaja vedno bolj vroče. Na takšno vročino pač nisem navajen, zato mi ni najbolj prijetno. Težave imajo tudi ostali. Ampak še ni kritično. Prvi kilometri so namreč ravninski, po poljskih cestah in zaradi hitrosti piha veter, ki nas zaenkrat še uspešno hladi. Na 30. kilometru se razveselim okrepčevalnice, kjer se nacedim z vodo in pojem ogromno lubenic.

Po koncu prve etape se je vsak izmed nas zamislil nad težavnostjo dirke [foto: Igor Schifris]

[Še glede okrepčevalnic: ker so etape izredno vroče in zahtevne, je za razliko od ostalih dirk ustavljanje na okrepčevalnicah obvezno; brez dofilanja vode in hrane ni mogoče priti do cilja (razen če s seboj nosiš vsaj 6 litrov vode in vso hrano!). Na okrepčevalnicah se ustavijo (!) vsi, tudi prve ekipe. V miru popijejo in pojejo, se ohladijo in se odpravijo dalje. Hitenje te lahko stane etape in priponke DNF ob imenu ekipe.]

Za dobro vzdušje je bilo na okrepčevalnicah poskrbljeno na različne načine [foto: Igor Schifris]

Takoj po okrepčevalnici pa se začnejo klanci. Žurka. Sonce sedaj skoraj pod pravim kotom greje nas in podlago, hitrost se upočasni, intenzivnost poveča, veter izgine. Postajati začne kot v kotlu. Tekmovalci se začnejo zaradi vročine ustavljati oziroma sestopati s kolesa na najtežjih delih. Temperature se postopoma dvignejo vse do 39 stopinj in tudi sam občutim pregrevanje.

Čudoviti mostovi, in ni jih bilo malo [foto: Igor Schifris]

Švicam, zrak, ki ga izdihujem je vroč, srce utripa nenormalno hitro (na klancih preko 180 utripov na minuto, pa intenzivnost ploh ni velika), počasi me začne boleti še glava. Na ca. 90. kilometu se tudi sam za 5 minut ustavim, da se ohladim. Enostavno nisem navajen na tako vročino in čutim, da ni pametno nadaljevati v zastavljenem tempu. Partner z vročino nima težav in pravi, da mu je prav prijetno. Hja, še udarec več :) Ko končno nadaljujeva, se že po parih minutah že ustaviva, saj mi velikanski trn predre plašč in zračnico. V 5. minutah je guma zaflikana in z nadaljujeva proti cilju. Vmes premišljujem, da bo to peklenska preizkušnja. Ob takšnih temperaturah in tehnično tako zahtevnem terenu to pomeni, da bomo vsak dan na kolesu preko 8 ur, tudi ob največji vročini. Sem kar malo "prestrašen", tako da se mentalno že kar na kolesu začnem pripravljati na teden pred nami. Končava v času malenkost preko 9 ur. Veliko več kot sem pričakoval. To pomeni, da je tudi časa za regeneracijo manj. Da bi bilo veselje še večje, po tekmi poskušam kupiti zračnice za 26" kolo (preventivno, za naslednje dni): na servisu mi prodajo zadnji dve zračnici, saj jih več namreč nimajo. Vsi ostali uporabljajo 27'5 ali 29 colska kolesa. Sledi spanje, ki za razliko od drugih stvari "laufa".

Camprodon, mestece vredno ogleda [foto: Igor Schifris]

Spim kot ubit in se naslednji dan zbudim kot nov. Noge OK, pulz nizek in kot se izkaže po prvih par km, se je tudi telo povsem privadilo na vročino. Izgleda, da tudi to spada k "formi". Povsem drugačna zgodba pa je s partnerjem, ki se počuti utrujenega in ga očitno čaka težja etapa kot včerajšnja.

Kolesarjenje je bilo zelo prijetno, dokler se ni dvignilo sonce.

Za razliko od včerajšnje etape sem prav užival. Ker smo bili vseskozi na višini, so se temperature povzpele "le" do 33 stopinj. Etapa je bila tehnično sicer zahtevnejša kot včerajšnja, s singelcami, precej nošenja kolesa ipd. Partnerju bo v spominu zagotovo ostalo smučišče La Molina, kjer se je nahajala okrepčevalna postaja, na kateri sva se zaradi njegove izčrpanosti ustavila za kar precej časa. Bilo je celo tako kritično, da je razmišljal o odstopu. K sreči se je v zadnjem trenutku odločil nadaljevati (časovna zapora je bila postavljena ob 18. uri in treba jo je bilo ujeti :) ).

Čas za počitek na višini - temperature končno padle pod 30 stopinj [foto: Igor Schifris]

Sledil je izjemno lep spust po singlci do ravnine s precej "hupserji" in nato še ca. 40 km do cilja. Vročina je bila spet kar huda, ampak danes me k sreči ni pretirano motila. Pot je tokrat spet potekala po poljskih poteh, ki pa so bile na več delih poplavljene (tudi 30 metrski odseki). Žal je bila voda gnojnica, ki je odtekala iz okoliških polj. Večina jih je čez gnojnico vozila počasi, da ne bi padli vanjo oziroma se izdatno pošpricali z njo. Sam pa sem za zabavo odvozil z nezmanjšano brzino in izdatno zalival sebe in ostale. Hja, saj smo na tekmi, ne!? Tako smo bili vsi premočeni z gnojnico (še bolj kot bi bili sicer). Najprej je to pomenilo, da smo smrdeli še bolj kot bi sicer, drugič pa sem se bal, da bom staknil kako bakterijo, ker je gnojnica zalila tudi bidone iz katerih smo pili. K sreči se drugo ni uresničilo. Ca. 15 km pred ciljem mi poči zadnja zračnica in začnem jo flikati, partnerju pa sporočim, naj kar nadaljuje proti cilju v svojem tempu, da bova še ujela časovnico. Uspešno zaflikam gumo in letim proti cilju. Kronometer. Komolci na belanci in vklopljen turbo. Prehitevam sotekmovalce, ki niti ne poskusijo priklopiti. Kmalu ujamem partnerja, upočasnim, da priklopi in nato v zmernem tempu goniva proti cilju. Slaba 2 km pred ciljem pa poči še sprednja guma, do časovnice pa le še slabih 10 minut. Šit. Rešitev je le ena; s prazno sprednjo gumo v cilj. K sreči plašč zdrži in v cilj prikolesariva 3 minute pred časovnico. Überhepi!

Ainsa

Takoj po cilju se odpravim po mestu iskati kolesarski servis, da bi mi napumpali prednjo vilico, nadejam pa se tudi, da bom kupil nove zračnice, ki mi jih sedaj resno primanjkuje (le še ena rezervna!). V tretje gre rado. Šele na tretjem servisu imajo adapter za feder. In zračnice. Kupim kar 10 zračnic, prodajalec pa mi napumpa feder. Ko se pogovarjava in gledava kolo (k sreči) ugotoviva, da je počil ležaj v zadnjem pestu. Hja, zamenjati še tega. Čeprav sem zaspal relativno pozno, pa sem bil vesel, da me današnja etapa ni utrudila, uspel pa sem poservisirati kolo, ki je bilo sedaj celo v boljšem stanju kot na štartu.

Naslednji dan je bila na sporedu etapa z največ višinskimi metri, ki je bila na žalost večine tudi najbolj vroča. Temperatura se je namreč povzpela vse do 46 stopinj.

[foto: Igor Schifris]

Sem že rekel, da je bilo vroče? [foto: Igor Schifris]

Partner je imel še vedno težave, saj se ni uspel zadosti regenerirati. Kar je po svojem tudi logično. Ob etapah, ki so izjemno telesno naporne, se je težko regenerirati že od etape same, kaj šele od utrujenosti preteklih dni. Pač upaš, da bo telo zdržalo do konca, vedeti pač ne moreš. Etapo sva spet uspešno zaključila, sva pa se dogovorila, da vnaprej voziva vsak sam, saj bo tako vsakemu izmed naju lažje.

Singlc pa tok, da je blo že kičasto

Tudi v nov dan se zbudim svež, tokrat pripravljen, da v klanec pritisnem malo bolj. Začnem zelo zadržano, že na prvem klancu pa ujamem prvo večjo skupinico. Prav užitek, ko z lahkoto kolesariš zraven. Vseeno si ne upam preveč pritisniti, saj računam, da je pred mano še cela današnja etapa in trije težki dnevi.

[foto: Igor Schifris]

Tako se na vzponih igram, na spustih spustim druge sotekmovalce v skupinici predse, saj z v-braki in zračnicami enostavno ne morem parirati na spustih. Takointako jih spet ujamem na naslednjem klancu. Zaradi lahkotnosti s katero sem vozil v klanec so me sotekmovalci začeli klicati "the Bull".

"The Bull" v akciji [foto: Igor Schifris]

Enostavno niso mogli verjeti od kje energija, ki poganja muzejski bicikel mimo njihovih karbonskih mašin. Etapa se je končala s približno 15 km dolgo sinlco v mesto Jaca. Gre za zelo znano progo, baje eno lepših v Evropi, kar lahko s partnerjem potrdiva. Tako lepega in tekočega spusta še nikoli nisva vozila. Vmes pa razgledi v dolino in na zasnežene hribe v ozadju. Noro!

[foto: Igor Schifris]

Spodnji del znamenite 15-kilometrske singlce v Jaco [foto: Igor Schifris]

Tudi preostale dni do konca sem nadaljeval v zmernem ritmu, na klance pa vedno bolj "tiščal", saj je motivacija ob prehitevanju ostalih z vsakih obratom rasla. Vsak dan sem se čudil s kakšno lahkotnostjo sem končal etapo. Pa ne, da bi bile etape lahke. Prav nasprotno. Vročina se je vsak dan gibala okoli 40 stopinj, teren pa je bil tehnično zelo zahteven. Asvalta je bilo zelo malo, tudi lepih makadamskih potk ni bilo na pretek, tako da so etape tudi najboljšim jemale vsaj dobrih 5 ur. Sam sem v cilj prilomastil uro do uro in pol za zmagovalcem, ampak res spočit in že pripravljen na naslednji dan. Edina izjema je bila zadnji dan, ko sem se odločil, da grem "do dile".

Ni zdelovalo samo tekmovalcev, ampak tudi opremo (plašč po 550 km vročega terena polnega ostrih skal in trnjev)

[foto: Igor Schifris]

Zadnja etapa je namreč po 3-kilometski ravnini po lepem makadamu zagrizla v zelo strm klanec s približno 300 višinskimi metri. Po ravnini sem vozil na repu prve skupine, na klanec pa hitro prehitel vse pred sabo, kot da bi me izstrelilo. Na vrh klanca sem tako prišel skupaj z vodilnimi. Res sem bil vesel tega podviga. Četudi je trajal slabe pol minute. Čim se je začel klanec navzdol sem lahko le pomahal vsem, ki sem jih na klanec prehitel, saj so me skoraj vsi brez izjeme na spustu prehiteli. K sreči so se kmalu pojavili novi klanci, kjer sem jih nekaj lahko polovil nazaj. In tako do cilja. Lahko rečem, da je bila to prva etapa, kjer sem po koncu čutil noge, kar glede na divjanje niti ni bilo čudno.

Prihod v cilj [foto: Igor Schifris]

Hkrati sem bil tudi zelo vesel, da sem dirko odvozil. Bolj ko je dirka oddaljena, več se mi zdi ta dosežek vreden. Sploh glede na razmere v katerih smo tekmovali (šele po začetku dirke smo izvedeli, da je ravno v tednu dirke Španijo zajel vročinski val, ki je poskrbel za najbolj vroč teden v zadnjih desetih letih). In pa da je kolo zdržalo brez večjih problemov (pustimo ob strani tistih 8 defektov). Na koncu sva bila s partnerjem uvrščena na 39. mesto od 54. ekip, ki so dirko končale (na tem mestu je smiselno povedati, dirke zaradi izjemne zahtevnosti ni končala več kot polovica ekip. Štartalo je namreč 116 ekip!).

Za zaključek: Dirko bi priporočal tako tekmovalcem kot avanturistom. Prvim zato, ker konkurenca komparativno drugim dirkam najbrž ni tako huda (dirka ne spada pod okrilje UCI). Ne pravim, da ljudje niso dobro pripravljeni. Še zdaleč ne. Je precej vrhunsko pripravljenih amaterjev. Manjkajo pa tekmovalci svetovnega pokala v maratonu (kot npr. Latvala, Sauser ipd.). Tako sem mnenja, da bi dobro pripravljena slovenska amaterska ekipa lahko posegla po vidnejši uvrstitvi v skupnem seštevku. Drugim pa bi dirko priporočal bolj kot avanturo: ker organizator poskrbi za hrano in pijačo, prevoz opreme in spanje, je mogoče dirko izkoristiti le zaradi infrastrukture. Seveda pa se je težko upreti, da te dirka ne potegne in pač začneš divjati (kar se je proti koncu dirke zgodilo tudi meni).

Dirka vsekakor poseže s čudovitimi progami (organizatorju gredo vse pohvale, za domišljenost prog in minimalno količino asvalta), lepimi razgledi in vrhunsko organizacijo. Edino kar "šepa" so oznake tras, kar tisti, ki se boste odločili za nastop upoštevajte. Uporaba GPS naprav je obvezna. Nujno si je potrebno naložiti GPS track, priporočam pa tudi, da si naložite karto. Kljub GPS tracku boste nemalokrat zgrešili pot in potrebno bo vračanje nazaj. Ko se spuščaš po singlci je težko spremljati še GPS in kaj hitro se zgodi, da se zgreši kakšen odcep..

Kar se tiče organizacije, lahko organizatorje le pohvalim; vsa kolesarska infrastruktura (bike wash, bike servis, camp in pasta party) je bila vedno na istem mestu, ponavadi od cilja oddaljena 500m do 1km. Od cilja je bilo torej potrebno odkolesariti do campa, tam pa te je že čakal torba, ki ti jo je organizator transportiral od kraja do kraja in pa kot rečeno vse, kar sta kolesar in njegovo kolo potrebovala za pripravo na naslednji dan.

[Za konec pa še zahvale vsem, brez katerih nastop ne bi bil mogoče. Najprej staršem, za vso podporo (tudi finančno); partnerju Vitalu - sploh za njegovo odločenost, da etapo spelje do konca ne glede na vse probleme; sodelavcem za razumevanje, da sem moral včasih tudi pred osmo uro iz službe ;) ; Karli za kolesarski kovček, Domnu za GoPro kamero in pa Igorju Schifrisu, ruskemu fotografu, ki je poskrbel za večino teh čudovitih posnetkov!]

No, z glavo pa smo že pri novih izzivih...